Ledine 2014

Koncem junija se zgodi zadnja smučarska tekma sezone. Kot vedno brez modernih pripomočkov v obliki sedežnic, ratrakov ali umetnega snega. Lokacija je znana - Ledine nad Jezerskim.

Moja letošnja smučarska sezona je bila milo rečeno obupna. V bistvu sem preživel več dni na snowboardu kot na dilcah, s tem, da sem na boardu s strašno potrpežljivim učiteljem prišel do faze, kjer je potrebno narediti zavoj in mi to uspe v razmerju 2:7 v prid valjanja po tleh. Za voljo tega mi niti na misel ni prišlo, da bi se zadeve udeležil kakorkoli drugače kot gledalec.

Gledalcev in navijačev nas je bilo cca 3, mogoče 4. Krivo je bilo predvsem gnilo vreme, ki z obilico oblakov čez vrhove ni obetalo kake prijetne poletne hribovske izkušnje. Smučarskih zanesenjakov to seveda ni motilo.

Stari Ljubelj in Povna peč

V nedeljo sva obisk ljubljanskega maratona zamenjala za simpatičen vzpon na stari Ljubelj in naprej na Povno peč.

Ajdna

Že kakih 20 minut sva se spuščala po mikro kozji stezici prekriti s svežim listjem (beri brezpotju), ko se je hrib zopet prelomil, tokrat v strmino, po kateri si res ne bi želel tvegati zdrsa. Prečno sva se ji ognila in prišla v povsem neprehodno smrečje. Še malo bolj levo je bila suha struga nečesa kar je nekoč bil kak manjši potoček. Tu skozi sva se prebila do ene večje potke, ki zgledala kot da vodi nekam v civilizacijo.

Soriško pogorje

se nadaljuje...

Zadnja smučarska tekma to sezono

Smučarska sezona se v naših krajih že tradicionalno konča s tekmo na Ledinah na plazu pod Skuto in Rinkami. Lani je event odpadel zaradi odjuge, letost pa je bilo snega kot še nikoli.

Sem tokrat nastopal zgolj v vlogi bystanderja s fotkičem v roki. Kaki dve, tri leta nazaj sem celo fural, pa sem ugotovil, da čofotanje med koli v mehkem in kuclastem snegu ni ravno moj pefect day on skis. Za razliko od mene si večina zagrizenih smučarjev ni dala motit in so uživali po svoje.

Smokuški vrh

Smokuški vrh je eden od razglednih vrhov nad Begunjami. V centru vasi sva parkirala potem pa na blef iskala pot, ki bi  naju peljala do bližnje cerkvice, od koder gre pot naprej do te razgledne točke. Sva našla eno potko, ki je vodila v hrib mimo pašnika s konji, potem si je hitro premislila in se spustila nazaj dol. Hum...

So Long, and Thanks for All the Food...

...sem si rekel in stopil iz tople planinske koče ven na veter in meglo. Damjana še visela za šankom in kmalu prišla za mano. Od koče do vrha Porezna je genau 4 minute. Oblak je bil še vedno nataknjen na vrh hriba in z doline je vleklo kot za stavo. Toliko o zadnjem dnevu poletja...

Skače čez kače, Fensi pićka, Mož, ki noče preobuti gojzarjev, Gams iz Karpatov in moja malenkost na Begunjščici

Že konec tedna smo se s Fensi pićko in Možem, ki noče preobuti gojzarjev dogovorili, da gremo v soboto en krog po hribih. Predlagal sem Vrtačo, na koncu pa smo pristali na sosednjem hribu - na Begunjščici. Poleg je šel še Gams iz Karpatov - Fensi pićkin sodelavec iz Romunije.

Peca

Če mi kdo omeni Peco, se takoj spomnim gradov kralja Matjaža. Gre za event, kjer ekipe iz snega gradijo - kdo bi rekel - snežene gradove. No in kakih  8,9 let nazaj smo se z Borisom odpravili zadevo pogledat. Popoldne smo se odpravili proti Koroški z nekim avtom na raketni pogon. Parkirali smo malček ven iz Črne na Koroškem, tam se je namreč začel poledeneli klanec kar je pomenilo no-go za naše gume. Potem smo jo po popoldanskem soncu mahnili proti Podpeci. V našo smer je šlo še par pešakov. Po cesti so se v koloni po polžje premikali avtomobili. Klancev ni bilo ne konca ne kraja. Do gradov smo prišli ravno, ko je sonce zašlo. Naredil sem točno tri fotke potem smo se obrnili za pol kroga in ponovili pohod v obratno smer. Pa še dve uri in pol vožnje do doma. Špica. Izlet, ki ga nikakor ne morem pozabiti.

Dolomiti

The destination

Fotke Dolomitov po vse po vrsti kičaste, torej zakaj ne it zadevo pogledati?

Three days ago at 2,236 m

Kanin

Debela peč

Bilo je okoli enajstih zvečer. Še vedno sva se vztrajno dvigala po asfaltni cesti skozi mračen smrekov gozd nad katerim je počasi vzhajala luna. Med potjo so nama nasproti pripeljali trije, največ štirje avtomobili, ki so se počasi vračali v civilizacijo. Po kakih petnajstih kilometrih hriba, ovinkov in tistih smrek se je končno gozd malček umaknil velikemu parkplacu nasproti vojašnice. Parkiral sem nekje ob robu, kjer je bil teren še kar naravnost, odprla sva autohome in šla spat.

From Debela peč

Čez Komarčo do koče pri sedmerih jezerih

Izletek čez Komarčo do koče pri sedmerih jezerih te zaposli za dobršen del dneva. Midva sva pičila gor že ob sedmih. Za hribolazce ni ravno nekaj zelo zgodnja ura, a vseeno se je poznalo, da je bilo sonce še daleč stran od sten Komarče in se je dalo v miru plezati proti vrhu.

From Koča pri sedmerih triglavskih jezerih čez Komarčo

Ratitovec

Vzpon na Ratitovec je blazno simpatičen izlet. Midva sva za izhodišče vzela Prtovč - vasico s tremi hiškami, eno lovsko kočo, eno cerkvico in eno turistično kmetijo. Do vasice prideš po ozki cestici, ki se strmo dviga iz Železnikov. Asfalta je ravno dovolj za en avto, ko ti nasproti kdo pridirja se moraš prav previdno postaviti ob desno bankino in paziti, da se ne prekucneš po strmini v dolino. Ko si enkrat z avtom gor v enem kosu, si tako rekoč že zmagal.

Kamniški vrh

Sobota je bila nepričakovano sončna. No, kolikor toliko, definitivno pa veliko več kot so napovedovali vremenarji. Kadar je slaba napoved potem dejmo spat do 10h, ob 12 zajtrk, pa s psom en krog, pa navijat za naše smučarke in potem ups, lej kam zdej saj je zunaj sonce.

Nedeljski izleti

Kam gredo Ljubljančani na izlet? Kam? Na Šmarko. A ni tako? Po mojem hodi na Šmarko kakih 97% Ljubljančanov na nedeljske izlete. Preostanek gre na Krvavec, nekaj na Primorsko, par sto primerkov na Pokljuko in drugih par sto  primerkov na Polhograjsko Grmado. Pa sem bil skoraj prepričan, da je zadeva predaleč zanje.

Kriška gora in Tolsti vrh

Za vikend sva imela namen še zadnjič prenočiti v najini hiši na kolesih nekje na Primorskem. Potem ko sem preklikal vse mogoče vremenske napovedi na netu in preučil iskalce vetra, sem bil primoran dvigniti belo zastavo. Burja oba dva dneva ni bila prav nič kaj prida popotnica za osvajanje vrhov naj jugozahodu. Misija morje odpovedana.

Obrat za 180 stopinj in proti severu. Tam imajo eno luškan hrib, ki se mu reče Kriška gora. Zadeva zgleda kar mogočno - to je tisto hribovje desno od Tržiča, ki se konča pred Storžičem. Če nimaš pojma kje to je, nič hudega, tudi jaz si imena vzpetin lahko zapomnim samo, če lazim na ali okoli njih.

Štartaš v eni miceni vasici, ki se ji reče Go(j)zd. Ozka, skoraj navpična vaška cestica ti da hitro vedeti kaj bo sledilo, ko boš parkiral avto. Načeloma imaš na voljo ta strmo in ta malo manj strmo pot. Po tehničnih značilnostih hriba si ne predstavljam kje naj bi bila speljana ta malo manj strma pot, ker vse poti peljejo direktno v hrib. Sva se hriba lotila pogumno po ta strmi potki. Ime ima čisto pravo, vendar nič bat, pot do vrha je nekaj najlepšega kar sva letos prehodila. Kot bi jo nekdo narisal za v otroško knjigo. Mehka potka, borovčki, vsake toliko časa prideš na jaso, da se malce pogreješ, potem pa naprej. Od oka je nekje 700m višinske. Na vrhu imaš simpatično planinsko kočo. Zlahka bi dal mami kuharci enega mišelinčka za futr.

Kljub pozni uri sva jo usekala naprej proti Tolstem vrhu. Slabo uro naprej in ene 200m višje. Prvi naslednji hrib je le še Storžič. Od tu naprej gre vse samo še navzdol. To je zame najbolj zoprn del hribovskih tur. Raje bi šel še enkrat gor. V dolini je bilo že pošteno mračno, ko sva pricapljala do avta.

Priporočam tale kuclčk. Rabiš morda malček več časa. Konec koncev je tudi čisto kul vzpon, če greš le do koče na Kriški gori, se tam nagledaš res krasnega razgleda, ker se vidi ene pol Slovenije, potem pa zvizneš nazaj dol...

Ostale fotke...

37.vikend

Damjana je imela v nedeljo nalogo, da spelje inventuro v Mariboru. Seveda sem ji stal ob strani in se prijavli na izlet na Štajersko. Menda bom že našel kaj za počet tačas... :)

V soboto dopoldne sva odrinila proti vzhodu. Dan poprej sem prečekiral par knjigic in sajtov kje bi se dalo med potjo narediti postanek, da splezava na kak hribček. Prav velike višinske razlike se mi ni dalo premagovat, sploh, če bo v nedeljo športni dan. Najdem neko zadevo nad Črnivcem, ki se ji reče Kranjska reber. To je tisto hribovje, ki ga imaš na desni, ko se pelješ za Kranjski rak.

Opis, je bil fenomenalen za enega zadnjih vročih dni:

Slabo markirana steza nas popelje v gozd nad gozdno cesto. Zložno se dvigamo proti desni. Po pol ure hoje naša pot prvič prečka cesto, strmo nadaljuje skozi gozd, cesto pa prečka še dvakrat. Po dobri uri vzpona od izhodišča skozi gost smrekov gozd dosežemo sedlo med Kranjsko rebrjo in Plešivcem. Razgled se začne odpirati proti Veliki planini in Dleskovški planoti. Širokemu slemenu sledimo proti severu in kmalu stopimo na vršni travnati del...

Vzpon po gozdu, na koncu nekaj travnkov. Kupljeno!

Prejšni vikend sva 'kampirala' po okolici Bleda. Pokljuška soteska, z bajki po Radovni in naprej gor v dolino Krme.

Radovna je tista simpatična dolina, ki teče vzporedno z Mežaklo. Travniki, jesenski podlesek, reka, prašna cesta in šoferji avtomobilov, ki se jim strašno mudi. Slišiš za sabo grmenje avtomobila, naredi zuimmmm mim, ti pa samo še kašljaš za cesto in čakaš, da se prah poleže. Ne štekam, če se ti mudi pojdi po avtobahnu... Vseeno se da zapeljati na kakšne stranske cestice, se furat mimo kmetij, krav, plezati čez električne pastirje in stare mame spraševati za pot naprej ali pa pot nazaj, odvisno od tega koliko si zalutal. Dolina Krme je še bolj prijazna. Promet se omeji večinoma na kolesarje in sem ter tja kakega uvidevnega šoferja. Plus planinska koča za malce posedet in odpočit...