petek, 28. september 2012

So Long, and Thanks for All the Food...

...sem si rekel in stopil iz tople planinske koče ven na veter in meglo. Damjana še visela za šankom in kmalu prišla za mano. Od koče do vrha Porezna je genau 4 minute. Oblak je bil še vedno nataknjen na vrh hriba in z doline je vleklo kot za stavo. Toliko o zadnjem dnevu poletja...





Ko sva na vrhu zapičila zastavico, sva se kaj hitro mimo koče pobrala nazaj proti dolini. Po kakšni uri in pol sva bila že na zadnjem odseku poti. Tu nekje sem Damjano vprašal, koliko je sploh stala tista malica v koči...
- sej jaz nisem plačala
- ja jest tut ne
- wups

Haha izkazalo se je, da sva se pogrela, najedla in napila ter jo suvereno odkorakala ven, ne da bi plačala. Sva pa pohvalila njihov domač kruh, ki je bil res dober. Z malce slabe vesti sva se odkotalila v dolino. Avto sva imela parkiran poleg enega malega planinskega doma, kamor je  šla Damjana poizvedeti telefonsko cifro:
- a imate telefonsko številko od doma na Poreznu. Nekaj sva pozabila tam...
- seveda... kaj pa sta pozabila?
- emm... plačat..

Sva dobila cifro, pa tetko v domu in sva jim poslala cekine za malico.






Par extra fotk je tule.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

  • Recent Posts

  • Text Widget