Potek poti

Tule je zemljevid najine poti.

View Larger Map

Nazaj na drug konec sveta

Res sva ze sredi noci odsibala na letalisce. Do leta sva imela kar nekaj dela. Najprej sva oddala prtljago in v zameno dobia cel kup borading passov. Potem sva se spravila izpolnjevat ameriške vstopne papirje. V tem pristopi k meni en letališki delavec.
- Mr. David Sakelsek?
- Si?
- Pejt mal z mano, mormo mal pogledat vaso prtljago...
Potem sva sla nekam zadaj, pa ven in v eno sobo, ki je bila v zadnjem delu letalisca. Tu je bil skener za ta veliko prtljago. Moj ruzak je ze bil pripravljen na mali mizici. Potem smo skupaj iskali elektricne naprave. Ko sem zvlekel ven vse napajalnike za elektronsko navlako, ki jo vlačim s seboj, je bilo ok.
Damjana je v tem casu ze sestavila, da so mi podtaknili drogo in da sem ze na pol poti v lokalni zapor...


Iz La Paza sva najprej letela še malo na jug Bolivije, v mesto Santa Cruz de la Sierra. Tu je letalo zapustilo ene pol potnikov. Mi smo ostali na krovu. Pridruzil se nam je cel kup varnostnikov, ki so dobesedno pretipali cel avion. Iskali so kako pozabljeno bombo oz. kak drugi teroristicni pripomocek.


Od tu naprej je sledil dolgocasen let, pa tek na kratke ovire po Miamiju, pa se en dolgocasen let in se en tek na kratke ovire - tokrat po Madridu. No pa le se en kratek let in sva bila skoraj doma...

From Bolivia

Konec veselja...

Cez stiri ure - ob treh zjutraj - se bova pocasi spakirala na el aeropuerto. Vsi, ki naju nestrpno pricakujete ste - s sopki in transparenti, seveda - vabljeni v nedeljo okoli 11h na benesko letalisce. Se vidimo!

Med prezivelimi

Dobila sva pivo.
Prav neverjetno za tukajsne razmere se je vse odvijalo po nacrtu. Startali smo takoj ko sta prisla zadnja dva potnika (khm midva :), ki sta se malo zadrzala na zajtrku. Drugace midva zajtrk preskociva, sam naju je tip v agenciji prestrasil, da morava imeti dober zajtrk za seboj pred furo. Ob 7h zjutraj je v tem koncu La Paza tezko najti karkoli odprtega...
Torej, najprej dobrih 30km vecinoma navzdol po asfaltu.

From Bolivia

From Bolivia

Vmes smo imeli tudi dva uphill dodatka, kjer me je skoraj pobralo (na 3500+ metrih pedalirati v hrib po sodru na downhill bike-ih ni ravno zabavno). Potem smo imeli se naslednjih 30km po dejanski cesti smrti. Zadeva je menda uradno potrjena kot najbolj killerska, saj se je v letnem povprecju preko robu prekucnilo cca 26 vozil. Zdaj so po sosednjem hribu speljali novo asfaltirano cesto, ki ima celo en pas za gor in drugega za dol.
Tale nasa cestica - ki se se vedno uporablja - je siroka ene 3 metre. Na levi je prepad, na desni pa stena. Na teh treh metrih imas dve kolesnici in cel kup naritega sodra, ki se po hitrem postopku spodnese. Trik je se v tem, da gre ves navzdol vozeci promet - tudi kolesarji - po zunanji strani. Zakaj tu (bilo) tako je vec razlogov, menda gredo navzgor bolj nalozena vozila in potrebujejo trdnejso podlagu, drugi za katerega sem slisal je mogoce malo bolj pameten - ker je hrib na levi strani vidi voznik, ki gre dol bolje na svoj levi rob ceste in se lazje postavi ob rob, ce se sreca z drugim vozilom.

From Bolivia

From Bolivia

From Bolivia

Drveli smo s polno paro in v ene 5ih urah (s postnaki) prisli na konec fure. Zadeva je res odlicna - zacnes visoko med hribi, koncas pa v tropskem gozdu. Nepozabno (sploh za rit :)

World's most dangerous road

Jutri: Downhill moutain bike
-spust: 3600m
-dolzina: 65km

Kdor pride prvi dol dobi pivo :)

Copacabana

Tale bolivijska Copacabana je emo miniaturno mestece ob Titikaki.

From Bolivia

Malo sva ga oblezla potem pa naslednji dan odsla pogledat otok sonca.
Ze zjutraj je dezevelo in sva bila kar malo v dilemi ali se sploh spraviva na pot. Proti severu se je le malo jasnilo in ker greva konec koncev na otok sonca sva se le zbasala na mali boatic. Kot blisk smo bili v 2h urah v niti 20 km oddaljenem severnem delu otoka. Vsi premrazeni smo se izkrcali na kopno. Na sreco je vendarle nehalo dezevati. Prehodila sva ene pol otoka, vendarle ni bil nic posebnega... Damjani so bili od vsega najbolj zanimivi mali pujski (verjetno zato, ker so jo spominjali na Maxa :)

From Bolivia

Ko se dolgo ne boste prisli nikamor...

Moje zle slutnje glede nasega direktnega avtobusa v La Paz so se uresnicile okoli 8h zvecer, ko smo se zaceli basat na bus. Tu je bilo vse polno domorodk s kupi vrec, odej in otrok. Kar nekaj lokalcev, ki so se nam pridruzili kasneje med potjo je pospalo kar po tleh. Da si prisel ven, si potem moral delati akrobacije po rocajih sedezev.
Prve 4 ure smo rili po enem prasnem makadamu. Parkrat smo sli rikverc, saj so cesto renovirali (dddd?) in je bilo potrebno zapeljati dol z utrjene (dddd?) ceste, pri cemer se je avtobus vsakic prav nevarno zazibal, da nisi vedel ali bomo pristali na boku ali ne. Ropotalo je itak toliko, da se nisi mogel pogovarjati...
Okoli 3h ponoci smo se parkirali na avtobusni postaji v mestu Oruro. El sofer je dejal, da gremo cez eno uro naprej v La Paz (dddd?). Kar nekaj ljudi je ostalo na busu plus nas 7 kaskaderjev. Skoraj cez eno uro je ves zadihan priletel kondukter in zacel razlagati, da je na busu premalo ljudi za La Paz in da ne bo peljal dalje. Bolj, ko sem mu razlagal, da nas je veliko, res veliko, bolj je tupil svoje. Odprl je bunker in zacel metati ven mocile (se rece ruzake po nase). Potem je zacel teci na drug konec postaje. Nas sedem pa za njim. Zadnji hip mu je uspelo ustaviti en bus, ki je rano odhajal s postaje. Mocile smo zmetali v bus in se odpeljali proti La Pazu. Juhu! Bus je bil ene 10x boljsi od tistega s katerim smo se pritresli do Orureja. Kljub mrazu smo pospali in prisli k sebi sele v La Pazu ob pol osmih zjutraj.
Sledil je en mali remont na avtobusni postaji, potem pa sva z dvema Nizozemcema picila dalje proti Copacabani, ki lezi ob jezeru Titikaka. Se 4 ure voznje in smo zmagali!

Salar de Uyuni

Tele soline so res fantasticne. Tudi otroci so prisli na svoj racun :)

From Bolivia

From Bolivia

From Bolivia

From Bolivia

From Bolivia

Ekipa

Poleg naju so se v 4x4 drenjali se Ellen in Nantah, dve studentki iz Danske in en gringo Mike. Nanj je bila Damjana se posebej alergicna. Tule je seznam:
- vedno je tekel direktno v kader
- nic se ni umival
- vsakic se je zagrebel za posteljo poleg Damjanine, tako da jaz nisem prisel blizu
- bil je izbircen pri jedi (samo krompir in meso je)
- po enem mesecu v juzni ameriki se vedno ni znal cisto nic spansko - samo no, si in bueno. Tam, kjer je z velikimi crkami pisalo MUERTE je takoj tekel mimo
- rabil je 10 minut, da je razdeil karte za 4 igralce
- vedno smo ga morali cakati


Tu je bil se podporni kader: el chofer Roberto in kuharica Delfina. Obadva sta bila stara okoli 20 let...

From Bolivia

From Bolivia

Roadtrip

Tale krogec je bil kar postena odprava (se posebej za tazadnjo :). Naredili smo nekaj cez 800km, vse po prasnih poteh. No, po stirih dnevih premetavanja na zadnjih sedezih Landcruserja sva pristala v enem prasnem in na pol zapuscenem mestu Uyuni. Ne vem, ali je to zato, ker je nedelja ali pa je tako vsak dan? Zvecer sibava nazaj v La Paz. Ze zdaj me skrbi kaksen bo tale bus, saj je na sliki zgledal prav klavrno... Drzite pesti!


Pokrajina je naravnost neverjetna. Na momente sem imel obcutek da sva na nekem drugem planetu...
Zadeva se je odvijala kar visoko, vecinoma vse nad 4000m. Mislim, da smo bili najvisje nekaj cez 4900. Visina je terjala svoj davek. V sosednjem 4x4 je prvi dan oblezala ena punca, drugi dan se en zelo velik fant (samo, mislim, da njegovi visina nima nic s tem)...

From Bolivia

From Bolivia

From Bolivia

From Bolivia

Cel kup drugih slikc je na Picasi...

Perro bravo

Kamorkoli pripotujeva, povsod imajo polno psov. Se najraje imajo kake male, da jih lahko oblacijo v cunjice, da jih reveze ne zebe, in jih veselo vlacijo po rokah. Danes sva celo videla enega kuzka s kapo s siltom... ddd?

Divji jugozahod

Zdaj naju caka se ena najbolj slikovitih tur tu v Boliviji - jugozahodni krog okoli slanega jezera in celega kupa lagun, vulkanov, gejzirov,... Za izhodisce sva izbrala malo selo skoraj cisto na jugu drzave - Tupiza.
Ze na avtobusni postaji nama je postalo jasno, da tole ne bo en cisto navaden trip, saj je imel nas bus posteno dvignjeno podvozje, skoraj kot bi bil za Paris - Dakar. Po ene pol ure voznje smo ze rili po prasni cesti s povprecno hitrostjo 40km/h. Do Tupize je ene 250 kmjev, za kar smo porabili skoraj 8 ur.

From Bolivia

Jutri odrineva na stiri dnevno pot. Juhu!

Knapi

Je to en tezek deu... V Potosiju je ogromno rudnikov vkopanih v hrib. Kopljejo srebno, cink, baker in druge minerale. No za vecino srebra so poskrbeli ze spanci v svoji boljsih letih, tako da tega ni vec veliko. Pri ostalih naravnih bogastvih se fantje tule v Boliviji na znajdejo najbolje, saj vso rudo prodajo na tuje in od tam kupujejo nazaj ciste kovine.
Potem, ko smo se primerno oblekli in na trgu kupili kupe kokinih listov, cigaret in minerskega materiala (dinamit, TNT, karbit, vzigalniki) smo se zakopali v enega od rovov. Bili smo stirje cepci in po petih minutah smo bili le se trije (hmm zakaj me to spominja na tisto pesmico o perovskih flasah). Lezli smo po ozkih rovih in opazovali kako se mucijo rudarji v obupnih razmerah. No tudi nam ni bilo lahko. Ze sama visina (4100++) te posteno zdela, kaj sele da bi moral kopati rudo in voziti material s sajtrgami ven skozi nizke in ozke rove. Fantje delajo za ene 100 usd na mesec, razen ce najdejo kako res bogato zilo, kar lahko celo pomeni konec tezaskega dela v luknji. Po koncu jih drzi bolj ali manj koka, ki jo neprestano zvecijo.
Po uri in pol smo koncno prilezli ven.

From Bolivia

Za popolen zakljucek je nas vodic sestavil se eno malo bombico iz pol palice dinamita in cele vrecke TNTja.

From Bolivia

Zadeva je posteno uzgala. Se je slisalo, kot bi razneslo smodnisnico.

From Bolivia

Popotovanje od Sucra do Potosija

Po dveh dneh sva imela Sucra polno glavo in sva se namenila naprej v Potosi, najvisje ne-vem-kaksno-ze mesto na svetu. V hotelu sem spraseval kako do tja pa je tipka rekla no-go. No-go? Spet tipicna bolivijska fora - gremo strajkat pa se spotoma zaprimo cesto, da bodo vedeli, da mislimo resno. Sucre je bil s severa povsem odrezan od sveta. Hmm. Seveda se nisva dala in odsla na avtobusno postajo. Tudi tam so vsi odkimavali z glavami. Tu je bilo se nekaj tujcev, ki so se razburjali pred pultom agencije, ki jim je prodala karte za bus. Padla je ideja, da se s taksijem odpeljemo do barikad (kjerkoli ze so) potem gremo peske cez in na drugi strani najdemo nov prevoz. Simple ane.
Skupaj nas je bilo osem, ravno prav za dva avta. Midva sva potovala z dvema Nizozemcema, ki sta sla na pot za pol leta (smrk). Po dobre pol ure voznje smo prisli tocno na tisti ovinek, kjer so nas par dni nazaj cekirali policaji. Tu so se tudi zacele barikade. Na cesto so navlekli grmicevje s posastnimi trnji, kaktuse, skale in kamenje.

From Bolivia

S celo bojno opremo smo se podali na drugo stran barikad. Te so ble po mojih ocenah vsaj 3km naprej po cesti, ki je pocasi lezla v hrib.

From Bolivia

Da vseskupaj ne bi bilo prevec enostavno je poskrbela visina (nekaj pod 3000m) in vse bolj resno grmenje. V ene tricetrt ure smo bili na drugi strani. Tu ni bilo tezko dobit naslednjega taksija in odsibali smo v Potosi.

Jurski park po Bolivijsko

From Bolivia

Tu v Sucre-u imajo tudi jurski park. Tudi to nama ni uslo. Lokalna cementarna je cistila del zemljisca in nasli so ogromno steno, na kateri je cel kup sledov dinotov.

From Bolivia

Poleg so uredili se ta famozni jurski park z modeli dinozavrov.

From Bolivia

From Bolivia

Sunday market - Tarabuco

Ja, dan, ko sva prisla v Sucre je bila nedelja. V vasici nedalec (cca 60 km po hribih) imajo vsako nedeljo trznico, ki se jo menda splaca pogledat. V mesto sva prisla ravno v casu, ko so vsi turist busi ze pocasi odpeljali tja. Znajti sva se morala po svoje... Nasla sva lokalno postajalisce za Tarabuco. Tam ni bilo nobenega busa vec, le nekaj kamionov, ki so nalagali pohistvo in bodo v koncni fazi (se pravi v roku 6 ur) odpeljali proti vasici. Potem sva nasla se dva zamudnika, ki sta tudi neuspesno iskala prevoz. Skupaj smo se potem nabasali v en taksi. Za zraven smo dobili se dva domacina z dvema otrokoma zadaj v kufer (taksi je bil karavan). In smo sli na pot... Do Tarabuca je cel kup hribov in ovinkov. Vmes se je se uscalo kot iz skafa in zacela je padati toca. Cela cesta je bila prekrita z njo. Je zgledalo kot Vrsic pozimi.

From Bolivia

Sledil je krog (no bil je bolj kvadrat) ali dva po vasici polni pisanih domorodcev.

From Bolivia

From Bolivia

From Bolivia

From Bolivia

From Bolivia

Za nazaj sva nabasal na enega loco soferja, ki je vsaj trikrat prehiteval v skarje... Ampak sva prezivela!

Na jug

Se isti dan sva se odpravila na jug, v mesto Sucre, ki je od La Paza oddaljen nekaj vec kot 700km (preverjeno!). Zrihtala sva si en dvonadstropni cama-bus, kar pomeni, da grejo sedezi full nazaj pa se eno tapicirano policko za noge imas.
Tistih 12-13 ur je minilo kar hitro, le na enem ovinku tik pred Sucre-m nas je prestregla cela armada policajev, ki so iskali droge. Vsi dol, prtljago ven, psa v kufer,... No ta ovinek bo aktualen tudi malce pozneje :)

Nazaj v La Paz

V La Paz sva se vrnila brez problemov. Avioncek je priletel on time in tako tudi odletel. Tokrat smo jo odnesli brez vate za usesa, smo pa dobili za pit eno pofejkano kokakolo.
Tik pred La Pazom smo padli v ene postene turbolence. Za hip sem imel obcutek, da so motorji crknili... hm... blazno dober obcutek. Damjana me je ene dvakrat vprasala "a zdaj pa bomo stmoglavili?"

Slike

Za tiste, ki ne znate brskat...
Tule je se vec slik s poti: http://picasaweb.google.com/davidsakelsek/Bolivia.

Aktivnosti v naravi

V naslednih dveh dnevih smo v vodi do kolen prepesacili po mocvare in iskali anakonde in kobre. Bolj zaman amapk bil je dober namen. Smo nasli le nekaj mrtvih primerkov.

From Bolivia

Smo se sli tudi nocni izlet v neznano in kokodrilom z luckami svetili v oci, da so se prav posastno rdece svetile. Je zgledalo kot novoletna jelka, toliko rdecih luck.
Potem smo sli lovit piranje. Bismark je ulovil ene 10 primerkov rdecih in belih piranj, mi pa smo bili bolj levi ribici. Smo pa pokazali veliko veselja. Ribice smo potem spekli na zaru, sam niso bile nic posebnega.

From Bolivia

Potem smo se sli tudi adrenalinsko plavanje z delfini. Kaj vse je plavalo v tisti vodi si sploh ne upam predstavljati. Smo spodili enega kokodrilota, da smo lahko sploh parkirali. Bismark je rekel, da je varno, sam on ni sel nikoli prav dalec od colna...

From Bolivia

From Bolivia