Amsterdam bikes

Zadnje čase se veselo igram s spletnim servisom, ki se kliče exposure. Zadeva cilja na photo zgodbe. Torej poudarek na fotkah in pa veznem besedilu. Nekaj podobnega je recimo Medium... Verjetno bi se našlo še nekaj podobnih servisov. Sam jih niti nisem še preveriti, mi je bil exposure takoj všeč. 

Nedavno mi je le uspelo dokončati post o amsterdamskih kolesih. Pri severnih sosedih severnih sosedov naših severnih sosedov  -- oz. če to napišemo matematično severni sosed(severni sosed(severni sosed(mi))) bo lažje razumljivo -- sva bila tik pred novim letom. Tja sva letela kar z Adrio, ki v zadnjem času prijetno preseneča z ugodnimi vikend leti. Potem potrebuješ še nekaj deduktivnega razmišljanja, kakšno budilko, nekaj sreče in poka dobiš karto. 

Brisanje prahu

Tele fotke sem zadnjič našel na disku. Vsebina datira way back pred množično uporabo digitalcev, v čase, ko se prah ni nabiral na sezorjih in sta dve cr2 bateriji držali fotkič pri zavesti vsaj slaba tri leta. Si pa zato imel s seboj vrečko filmov in si na letališčih vedno znova trepetal, da se bodo razvili pod tistimi vsemogočnimi skenerji za prtljago.

Snæfellsnes

Descend into the crater of Yocul of Sneffels, which the shade of Scartaris caresses, before the kalends of July, audacious traveler, and you will reach the center of the earth. I did it.

Arne Saknussemm

Stroški preživetja na Islandiji

Islandija ni ravno poceni destinacija. Šestnajcolska pica te pride 20 eurov, tu nekje se začnejo tudi cene za obrok v restavraciji srednjega razreda. Če imaš možnost, da sam poskrbiš za futr, potem prideš do bolj prijaznih številk.

Večino hrane sva kupovala v supermarketih. Najbolj popularen in tudi najcenejši je Bonus, potem pa imš še ene dve večji verigi in to je to, ostanejo še male butične prodajalne. V osnovi je Bonus še vedno višjega razreda kot kak hofr/lidl. Zadeve so zložene na policah, ne v škatlah. Imajo tudi precej svojevrsten način ohranjanja nižje temperature za mlečni oddelek ter za sadje in zelenjavo in oddelek mesnin. V trgovini imaš pozidan prostor z okni in dvema vhodoma. Na stropu je velik klimomat, ki piha v prostor mrzel zrak. Potem se pred vstopom odločiš kaj sploh potrebuješ, stopiš noter na hitro nabereš stvari in zbežiš ven. Islandci to delajo malce drugače, oni v kratkih rokavih, pajkicah in allstarkah vstopijo, tam izbirajo in študirajo kaj bi in se počasi odpravijo ven.

Iskanje zakladov

Ko je Simon na začetku najinega potepanja po Islandiji pravilno odgovoril na nagradno uganko sem študiral, kaj naj bo za nagrado. Nagrado vedno izberem naknadno in, če je le mogoče, je vsaj malo personalizirana. Simon je zagret lovec na zaklade, geocacher, in bilo je neizbežno, da greva poiskati en zaklad.

V čem je pravzaprav finta geocachinga? Osnovni trik je v tem, da nekam skriješ zaklad - ponavadi je to škatla z nekaj drobnimi predmeti, listom papirja za vpisovanjem najditeljev in kakšnim svinčnikom. Katerega od predmetov lahko odtujiš s tem da ga nadomestiš z nekim drugim. Lokacija geocacha je podana z gps koordinatami. Seznami geocachov so objavljeni na netu in še najlažje je, da si na telefon naložiš app, ki se zna povezati na prave vire in ti na zemljevidku pokaže kje je kaj skrito.

Islandsko merilo

Tik preden sva se odpravila z avtom na pot sva v knjigarni čez cesto kupila avto zemljevid otoka. Zadnji edišn.

Okoli Islandije teče ring road, označen s številko ena. Ta naredi krog okoli in okoli in okoli, no samo enkrat, in šteje tam nekje 1300 kmjev. Skoraj toliko je tudi asfalta na enki. Potem imaš super glavne ceste, ki ponavadi nosijo dvo mestne številke, navadne ceste, ki so utrjen makadam in še gorske ceste, ki so makadami, kolovozi in druge pogojne oblike prevoznih poti, ki prečijo reke kar čez strugo. Za te zadnje potrebuješ spodoben 4x4. Za takšne ceste in vožnjo po snegu imajo fantje super jeepe z ogromnimi gumami, ki zgledajo, kot bi ušli iz kakega big foot showa.

Prvi sneg

Po deževni noči v severni obmorski deželi sva jo krenila proti zahodnemu delu. Idejo o tem, da bi šla pogledat west fjorde sem opustil potem, ko sem na road conditionsih odkril, da kar dve od cest, ki bi ji jih morala prevoziti, ravno plužijo in sta neprevozni. Next time.

Predori polotoka Tröllaskagi in slaniki

Polotok Tröllaskagi je do nedavnega premogel dve malo večji vasici do katerih sta peljali zahodna in vzhodna cesta. Zdaj so ju povezali s tremi predori. Eden od njih je dolg skoraj toliko kot karavanški.

Húsavík - kiti in tresoči se zaliv

Húsavík je kar velika ribiška vasica, kjer se vse vrti okoli kitov. V bivši klavnici so postavili ličen muzej, glavna atrakcija pa so whale watching izleti v zalivu v katerem leži Húsavík.

Joke about Iceland forests

What do you do if you are lost in a forest in Iceland?
- stand up.

Flashpackers on diet

Potovanje v avtu zna biti malce neprizanesljivo do elektronskih igrač, ki jih tovoriva s seboj. Ena avto vtičnica in USB adapterček, ki iztisne en amper bolj slabo polnita vedno prazne baterije fotkičev, tablice in telefona.

Mini camper

Med raziskavo kako se po Islandiji premikati in kje spati sem naletel na idejo mini kemperjev. V večini gre za predelane kangooje oz. druge avtomobile tega razreda, v katerih lahko dva povsem solidno spita. Kar nekaj ponudnikov sem pregledal potem pa se odločil za GoCampers, ker so bili malček cenejši od ostalih in ker se mi je odpadel njihov koncept postelje. Potem sem kaka dva tedna nazaj skeširal tistih 1200 ojrov za avto, ki naj bi ga prevzela v torek opoldne na BSÍ postaji.

Reykjavik

Reykjavik je miceno glavno mesto z micenimi pisanimi hiškami. Od večjih gradbenih dosežkov je potrebno omeniti Hallgrímskirjo in pa Harpo. Prvo je betonska cerkev postavljena na hribčku, ki se jo po pričevanju očividcev vidi 20km daleč. Drugo je kulturni hram tipa CD, le da je pročelje povsem v steklu pa tudi ima veliko boljši občutek domačnosti in dobrodošlosti.

Nagradna igra

Za Reykjavik sem prvič slišal nekje v nižji stopnji osnovne šole. Takrat se je tam dogajal nek blazno pomemben dogodek v hiški, ki je na spodnji fotki. Dva možaka sta se srečala na pol poti, se nekaj dogovarjala potem pa se na koncu skregala.

Fotke z Islandije

Fotke s poti boste našli tule. Malo so zmešane, ker ne najdem gumba za sortiranje po datumu. 

Islandija

Po kar nekaj cikcakanja po skandinavskih letališčih sva v nedeljo popoldne le dosegla islandska trdna tla.

Vedno si pred potovanjem v glavi naredim sliko kako na tistem koncu izgledajo stvari.  Potem se vedno znova pokaže, da je tista slika bolj v tri dni. Tokrat se žal nisem preveč zmotil - bilo je vetrovno in padal je čisto tenak dež.

Do mesta je slaba ura vožnjer z buskom. Za naju je bila končna postaja long distance bus station oz. BSÍ. Zgolj za predstavo, kaj pomeni dolgoprogaška postaja v glavnem mestu - ene pet peronov ter hiška, ki je malenkostno večja od kamniške avtobusne postaje.

Od postaje sva jo polno naložena odcapljala kakih 20 minut v levo do najine kolumbijske šefice, kjer bova doma dokler se bova potikala po Reykjeviku. Povsem na koncu maju je še malo opralo, a sva potem bila hitro pod streho.

Naivne seljačine

Znate li šta su to freske?
Par pisanih pogledov. Kaj tej ženski ni jasno?
Pa, da znamo sta su freske.
Ženska nas nejeverno pogleda:
A gdje ste ih vidjeli? 
Omg, v vsaki kapelici jih imaš, halo.

V približno takšnem duhu je minil naš vodeni ogled Beograda. To je bil drugi dan sindikalnega izleta. Prvi je bil bolj neskončni dan, ki se je začel zjutraj v Ljubljani in končal nekje v drugi polovici noči na enem od splavov s funky-jazzy-rocky bandom.

Tale ideja z lokalno vodičko se mi je za hip zdela kar okej, sicer pravo nasprotje mojega sistema odkrivanja sveta, a recimo, da se splača kdaj pa kdaj pogledati čez ograjo če je main stream odkril kaj novega. In seveda ni. Prijazna vodička nas je komandirala od prvega trenutka naprej. Potem smo hiteli in vedno znova čakali koga, ki se je izgubil, zaostal ali mu pač ni bilo do tega da bi bil se ena skuštrana glava v tropu ovac.

Sri Lanka wrap-up

Malce zamujam, a vseeno -wrap-up najinega tripčiča po Šri Lanki:

1. rabiš vsaj tri tedne free tajma, da lahko v miru pogledaš tudi drugo polovico (severo vzhod) otočka
   
2. fino je, če potuješ v shoulder oz. off seasonu: za nočitve sva plačevala nekje od 10 do 20€. Za dva seveda. Ceneje ni nujno bolje, ponekod ti bodo zraven dali tudi kaj za pojest zjutraj, čeprav ti v večini primerov zaračunajo tisti curry/plačinke/kontinentalni zajtrk oz. karkoli jih že naštimaš, da ti pripravijo zjutraj.
   
3. prevozi z lokalnimi prevoznimi sredstvi so dirty-cheap. Dvourna open window vožnja z busom bo stala manj kot euro. Malenkost več bo prišel klimatiziran mini kombi. Tam ti to po vsej verjetnosti od nekod neprestano pihalo v glavo in se boš tresel celo pot od mraza. Vlaki so tudi povsem spodobni. Drugi razred je čisto okej. Enkrat sva se celo peljala v prvem razredu, pa mi je bilo žal, ker je bil tisti vlak res lep tudi v drugem razredu. No sem pa videl Toy Story. Dvakrat.
   

Sigiriya

Sigiriya je ena velika stolpičasta skala sredi džungle, dve uri severno od Kandya (tu so vse fure dolge cca dve uri. Sploh če vprašaš kakega lokalca kako daleč je, potem bo zagotovo 2 uri stran.)

Tod je bil doma eden izmed njihovih kraljev. Na vrhu naj bi bil samostan oz. palača oz. cel grad. Pač odvisno koga vprašaš. Lokalci se zeli nagiba jo k veličastnim zgradbami, čeprav arheologi pravijo, da kaj več kot ostanke budističnega samostana niso našli. Nima veze. Grad se sliši mnogo bolje.

Psi

Po človeških naselbinah se klati neverjetno število potepuških psov. Večinoma so vsi nekako iz iste mešanice, so pa mnogi kar zdelani. Zvečer jih lahko po vaseh opazuješ kako spijo sredi ceste in se povsem počasi premaknejo, ko mimo pritrobi kak kamion ali avto.