This is not the end

Sem dolžan še en post za konec tele poti. V ponedeljek sva se uspela brez kakšnih hudih zapletov prežarčiti do Benetk. Od tu je bilo še kakih 260km do doma.

From Maroko

Ostale slike s poti najdete tu.

Pocasi proti Casablanci

Na poti iz Fesa v Casablanco sva se ustavila se v mestecu Meknes, kjer imajo en mavzolej, ki krasi vsako drugo kartico. Dovolj dober razlog, da si zadevo pogledava.


Plan je bil sila preprost - s polno boljno opremo iz Fesa v Meknes, tu na postaji pustiva tavelike ruzake in jo mahneva za par ur po mestu. No zataknilo se je že pri prvem koraku masterplana, saj na postaji v Menesu nimajo garderobe. Sva nagovarjala gostilnicarja v isti zgradbi, pa je bil kar za, samo ceno je pa imel tudi konkretno. Poskusila sva srečo v parih bližnjih hotelih, brez uspeha. Potem sva pred zapusceno mestno hišo naletela na enega varnostnika/policaja/vojaka. Sva mu povedala v čem je problem pa je šel z enim hišnikom malo okoli vprašat, če bi se dalo kaj zmenit. No, na koncu sva mu dala nekaj denarja in ruzake smo skrili pod mizo v sprejemnici.


Ze v prvih desetih minutah v starem mestu se nama je uspelo totalno zgubiti. Sva komaj prišla ven... V drugem poiskusu sva prisla do glavnega trga in nekako uspela najti doticni mavzolej. Zadeva je kar fotogenicna.

From Maroko

From Maroko

From Maroko

Vmes se je se posteno ulilo. Sla sva se en krog po medini in jo potem ubrala nazaj proti mestni hisi in železniški postaji.

Zgubljena v Fezu

Medina v Fezu je ene 5x vecja od tiste v Marakesu, tako da se je brez problemov mozno zgubiti ze v prvih petih minutah. To je nesteto malih ulicic, ki se vijugajo po starem mestnem jedru. Za tele zadeve je kak GPS ze skoraj obvezna oprema... :)


Uspelo nama je najti zloglasne barvalnice usnja. Zadeva niti ne smrdi tako zelo, je pa res, da se je malo pred tem posteno ulilo, kar tudi pomaga pri premagovanju smradu. Menda so obvezni dodatki pri barvanju tudi kurji drekci pomesani s kravjim urinom in sajami. Jupi!

From Maroko

Sva uspela kupit tudi eno glasbilo za Borisa, katerega je potem Damjana skoraj razbila (vsaj upam, saj se nisva preverila stanja), ko se je kotalila po enih stengah. Zacudenje vseh - se najbolj pa moje - je bilo nepopisno. Koliko hrupa lahko ena mala praska povzroci. Mame so se kar za glavo drzale...

From Maroko

From Maroko

From Maroko

Transmaroska zeleznica

Se ena porcija maroskih zeleznic - tokrat pot iz Marakesa v Fez - samo slabih 8 ur. Mislim, da se po tej turi se nekaj casa ne bom vozil z vlaki... Cas sva si krajsala s kartami (neuradni rezultat v Jok-R-ummyu je 7:6 za Damjano sam je mela ves cas full boljse karte...)

800 km, 2 dni, 4 kamele, kupi peska

Za dva dni sva se zapodila na neskoncne ceste med visoki in nizki Atlas in pristala med kupi peska...

Plus tip, kateremu je sredi puscave zmanjkalo goriva, otroci, ki se gugajo na elektricni napeljavi, izjemno pogumen kamelji vodic, ki je Damjani prisodil 40 let,...

From Maroko

From Maroko

From Maroko

Povsod nas je polno..

...sva nasla se dva Slovenca in Paloma skret papir...

From Maroko

Malo naokoli

Sva se danes odpravila malo po okolici Varzazada.

From Maroko

Tu je cel kup starih utrjenih mest, peska in storkelj.

From Maroko

From Maroko

From Maroko

Varzazad

Bus je res bil first class. Potem, ko sva videla kripo od soseda sva bila prav vesela, da nisva sla z njim. Na busu so bili se eni Slovencki (jih je lubi prepoznala po H&M robi, se preden so spregovorili). So bli malo zafnani (en gej in tri tipke za kamuflazo :) tako, da se potem nisva kaj prevec ukvarjala z njimi.

From Maroko

Tistih 200 km poti smo naredili v naslednjih 5ih urah. Zadeva je skrajno cikcakasta. Pol poti smo se vozili pod zasnezenimi vrhovi. Damjana je, ko ni spala, stela ovinke - menda je bilo 253 levih in 312 desnih (spala je 3/4 poti :). Na cilj smo prisli ob desetih, velika vecina mesta je ze spala. Nekako sva nasla en primeren hotel s svinjsko mrzlimi tusi.

Naprej v Ouarzazate

Sva imela malo smole pri kupovanju kart za na jug v Ouarzazate (varzazad za prijatelje), saj je bil dopoldanski bus ze cisto poln. Potem sva imela na voljo enega tipa, ki si je vsakih pet minut zmislil, kdaj gre njegov avtobus in eno drugo malo bolj ziherasko varianto ob petih popoldne. Pot cez Atlas naj bi trajala okoli 4-5 ur, kar potem pomeni, da prideva sredi noci na cilj. Tak urnik kar pase v celo zgodbo, saj tokrat res vse delava na blef. Bova ze nasla en hotel, ko enkrat prideva tja. Potem sta se prodajalca skoraj stepla a potenm sva le uspela kupit karte za popoldanski bus.

Muzika po arabsko

Da ne bo kdo mislil, da so tile arabci tu doli neosvesceni kar se popularne muzike tice. Ze prvi vecer v Casablanci sva imela priloznost slisati regeton in se cuditi enemu atu v polni narodni nosi kako se je pozibaval ob ritmih salse (tut La Vida Es Un Carnaval od Celije Cruz ni manjkal).

Marakesh

Kar takoj sva jo popihala iz Casablance v Marakesh. Sva se spokala iz hotela in sla direktno na zeleznisko postajo. Tu sva kupila karte za prvi vlak proti jugu (Boris bi bil ponosen na naju :). Sva skoraj zamudila odhod, ker ajznponarji niso hoteli spustiti slepih potnikov s postaje (in drugin na postajo).

Dobre tri ure smo rabili, da smo prisli preko skoraj povsem puscavnate pokrajine v Marakesh. Tu sva spet pol ure iskala taxi, ki nima pokvarjenega taximetra (razlika v ceni je skoraj za faktor 10). Mesto je full slikovito, polno domorodcev in turistov. Lahko se brez tezav zgubis v malih ulicicah, ki so polne najrazlicnejse robe.

From Maroko

From Maroko

From Maroko

Proti veceru se zacne festa na osrednjem trgu, ko tja privlecejo nesteto stantov s hrano,...

From Maroko

From Maroko

From Maroko

Casablanca

Let traja slabe tri ure, uro premaknes nazaj za dve uri (so na GMT pa se poleti ne premikajo ure naprej) in si skoraj takrat na cilju, ko si sel :)

V Casablani je bilo prav sveze, nikjer nobene vrocine. Damjana je super zadovoljna. Kakih hudih problemov z birokrati nisva imela, sam pocakati je bilo treba, da se malo premaknejo. Direktno iz letalisca vozi vlak v center Casablance (samo, da ta postaja ni koncna, kar si velja zapomniti). Torej kupiva karte za vlak (Boris je zagotovo ponosen na naju :) in se odpeljeva proti mestu. V Maroku naceloma govorijo arabsko zelo veliko francosko, nekaj tudi spansko in skoraj nic anglesko. Sami moji najljubsi jeziki :). Vlak je na vsaki postaji na dolgo in siroko v arabscini in francoscini razlagala kje smo in naj nikar ne kadimo, ker je to prepovedano. Po kake pol ure voznje prisibamo na eno totalno popularno postajo. Skoraj pol vlaka je slo dol. Sem vprasal eno prijazno gospo, ki je sedela poleg, ce je to ta-in-ta postaja, kjer naj bi sla midva dol, pa nama je svetovala, naj se peljeva se eno naprej, da tista pa je full v centru mesta. Ah, ok.. In teta je sla dol...

Cez 10 minut sva ugotovila, da sva prispela do koncne postaje in da to niti slucajno ni sredi mesta temvec v enih vukojebinah. Kot bi se peljal v Ljubljano pa bi se pomotoma odpeljal do Domzal (sej pravim vukojebine :). Ok backup plan taxi do mesta ali pa vlak nazaj za eno postajo. En mali field reseaarch je pokazal, da je vlak boljsa resitev. Kupila sva dve novi karti za vlak (Boris bi bil ponosen na naju :) in se odpeljala nazaj eno postajo. Tu sva potem ene 15 minut pregovarjala taxiste, naj uporabijo taximeter. Pristala sva v enem kao hotelu cisto blizu starega mesta.

From Maroko

Oh ne ze spet

sem si rekel, ko nama je prijazna usluzbenka Air France-a zacela razlagati, da sva zamudila let proti Casablanci.

Startala sva brez kakih hudih zapletov. Naceloma sva imela predviden odhod ob 4h zjutraj, odpravila pa sva se 4:43. Saj pravim vse po planu :) Pot do Benetk ni bila nic posebnega. Zum zum do meje, tu sva morala malo pocakat, da so se makaronarji zbudili in potem spet naprej. Na izi se dobrih 160 km.

Na letaliscu sva komaj nasla en plac za parkirat. Za razliko od zadnjic, ko smo bili tu, je cela zadeva ze obratovala. Malce zaspano, ampak jim je nekako le slo. Sva se pofockala, dobila karte za celo pot in se zapodila med trgovinice v no-mans landu. Potem tocno po urniku na letalo in v Paris. Tu sva takoj sibala proti najinem naslednjem terminalu, saj sva imela skoraj takoj let naprej. Pa en passport control pa ena nekoncna vrsta za body-check. Halo ljudje midva nimava cel dan casa...
Potem ko nama je uspelo priti mimo vrste direktno na kontrolo sva sibala do tistega nesrecnega gate 55, kjer ni bilo skoraj nobenega vec. No bila je ena visoka temnopolta stevardesa, ki naju je prapricevala, da sva zamudila let in naj se greva kar na transfer desk zmenit kako naprej. Halo?? Pa saj je odhod cez 15 minut (kak dan potem sem ugotovil, da se je check in zakljucil tocno pred 15 minutami). Potem je minilo nekaj trenutkov sad-face-ov, nakar je zacela gospodicna tipkati nekaj po kompjutrerju in cudezno odkrila, da je s kartami vse ok, in tudi da je letalo se tu. Pa sva le prisla na letalo, ki pa potem se kake pol ure ni slo nikamor, ker so imeli nekaksne tezave z racunalniki. Ah ne, a res...

Pot pod noge

Po mojem je že skoraj 10 let odkar sva se nazadnje klatila po arabskih deželah. Bomo videli, če so ljudje še tako prijazni kot so bili :)

Kakega hudega plana glede poti niti ni, načeloma bi se dalo narediti en mali krogec po severnem delu dežele - torej Casablanca, Essaouira, Marrakesh, po vzhodni strani Atlasa in na sever do Fesa, Meknes in nazaj v Casablanco. Ali pa mogoče v obratno smer...?