Sri Lanka wrap-up

Malce zamujam, a vseeno -wrap-up najinega tripčiča po Šri Lanki:

1. rabiš vsaj tri tedne free tajma, da lahko v miru pogledaš tudi drugo polovico (severo vzhod) otočka
   
2. fino je, če potuješ v shoulder oz. off seasonu: za nočitve sva plačevala nekje od 10 do 20€. Za dva seveda. Ceneje ni nujno bolje, ponekod ti bodo zraven dali tudi kaj za pojest zjutraj, čeprav ti v večini primerov zaračunajo tisti curry/plačinke/kontinentalni zajtrk oz. karkoli jih že naštimaš, da ti pripravijo zjutraj.
   
3. prevozi z lokalnimi prevoznimi sredstvi so dirty-cheap. Dvourna open window vožnja z busom bo stala manj kot euro. Malenkost več bo prišel klimatiziran mini kombi. Tam ti to po vsej verjetnosti od nekod neprestano pihalo v glavo in se boš tresel celo pot od mraza. Vlaki so tudi povsem spodobni. Drugi razred je čisto okej. Enkrat sva se celo peljala v prvem razredu, pa mi je bilo žal, ker je bil tisti vlak res lep tudi v drugem razredu. No sem pa videl Toy Story. Dvakrat.
   

Sigiriya

Sigiriya je ena velika stolpičasta skala sredi džungle, dve uri severno od Kandya (tu so vse fure dolge cca dve uri. Sploh če vprašaš kakega lokalca kako daleč je, potem bo zagotovo 2 uri stran.)

Tod je bil doma eden izmed njihovih kraljev. Na vrhu naj bi bil samostan oz. palača oz. cel grad. Pač odvisno koga vprašaš. Lokalci se zeli nagiba jo k veličastnim zgradbami, čeprav arheologi pravijo, da kaj več kot ostanke budističnega samostana niso našli. Nima veze. Grad se sliši mnogo bolje.

Psi

Po človeških naselbinah se klati neverjetno število potepuških psov. Večinoma so vsi nekako iz iste mešanice, so pa mnogi kar zdelani. Zvečer jih lahko po vaseh opazuješ kako spijo sredi ceste in se povsem počasi premaknejo, ko mimo pritrobi kak kamion ali avto.

Master Yoda

Chocolate-banana-cinnamon juice you want? Ata je govoril čisto počasi kot master Yoda.

Naročila sva še en pot čaja in dve tortici, ker je ravno tako naneslo, da je takrat Damjana imela rojstni dan. Vajenec Luke je šibal gor in dol in potem izginil za dobrih deset minut. Master Yoda je medtem v kotu bral časopis. Zadaj nekje se je slišal mixer in Luke je tekel še nekaj iskat v sosednjo hiško. Po dvajsetih minutah letanja gor in dol sva le dobila tista dva biskvita in lonček čaja. Mislim, da bo Luke moral še malo potrenirati...

Absolutno nič se ne zastopim na avomehaniko, vendar mene je tisto škripanje bolj spominjalo na uničen menjalnik kot na slabo zategnjen vijak na prednjem desnem kolesu

Avtobus je glasno rohnel, premaknil se pa ni nikamor. Stežka smo zlezli v mali klanček do glavne ceste. Ojej, sem rekel sam pri sebi, tole ne more biti nič dobrega...

Bili smo na pol poti iz Nuware Eliye v Kandy. Na poti se iz hribovite dežele s skoraj dveh jurjev spustiš na nekih 500m. Če prideš do dol. Že po prvih desetih kilometrih je v avtobusu pošteno smrdelo po zažganih bremzah, tako da me tisti beli dim, ki je puhnil izpod prvega dela avtobusa, ko smo se s kratkega postanka za malico in vece vračali nazaj na glavno cesto, sploh ni presenetil.

Avtobus se je nekako odkotalil na drugo stran glavne ceste, kjer je - kako priročno - doma avto mehanik. Avto mehanična delavnica je vključevala dotičnega avto mehanika, kup razmetanega orodja - od katerega sta res uporabna le dva kosa, kompresorček in švasmašino. Je pa ena stvar, ki je definitivno ne potrebuje in to je delovni pult. Tega ne boš videl skoraj nikjer. Kaj ti bo pult, če lahko skoraj vse narediš čepe...?

Streetfutr

Na potovanjih striktno kršiva prvo zlato pravilo zdravstvenih vsevedov: ne jej nič z ulice, drži se prekuhane hrane in sadja, ki ga lahko olupiš.

Streetfutr je del obvezne opreme. Za pol zadev sploh ne veš kaj so, za druge sam nekako poštudiraš, za tretje pa je bolje da sploh ne veš. Preden lokalni bus odrine s postaje se skozi sprehodijo prodajalci različnih prigrizkov za na pot. Karkoli boš pri njih kupil, ti bodo vročili v skrbno zalimanih papirnati žepkih narejenih iz kakšne domače naloge ali časopisa.

Nepogrešljiv avtobus Japončkov

Na Šrilanki imajo top turistično sezono nekje od oktobra, novembra do marca. Vse ostalo je low season. V teh nekaj dneh odkar kampirava tule dol, sva bila v dveh guesthousih edina gosta.

Yala

Bruder Jakob, Bruder Jakob,
Schläfst du noch? Schläfst du noch?
Hörst du nicht die Glocken?
Ding dang dong, ding dang dong.

Bam, bam , Bam po vratih.
- Let's go. Safari!

Ja kakooooo, ura je šele petnajst čez štiri... A nismo rekli petnajst do petih... Tele njihove ure na približno znajo presenetiti. Smo potem pol ure pred uradnim pričetkom štartali proti parku Yala.

Avtobusi

Javni prevoz je smešno poceni. Za dvo, tri urno vožnjo z navadnim busom boš dal max 150 rupij, to je 0.9€. Lokalni bus bo imel seveda open window policy, se pravi ves čas odprta vsa okna in vsaj še sprednja vrata. Tipično ima na levi strani klopco za dva, na desni pa za tri potnike. Prva dva sedeža spredaj levo sta rezervirana za invalide, za njima sta dva sedeža za nosečnice, na desni, takoj za šoferjem je mesto za menihe in druga vrsta desno je za starejše občane. Pravilo menihov se striktno spoštuje. Tam bo tudi kak ata, ki komaj stoji, vstal in se umaknil mnogo mlajšemu monku. Starejšim se hitro odstopi kak sedež, prav tako mamam s tropom otrok.

Una

Unawatana je vasica s plažo v obliki polmeseca nedaleč od Gallea (Galleta, Galla?). Tu sva se parkirala, ko sva zaključila z najino železničarsko potjo. Na eni strani je mali rtič z budističnim templjem na vrhu hribčka, na drugi strani pa se vse skupaj nadaljuje z zgolj še eno plažo. Zanimivo je, da se tu okoli potika kar nekaj Rusov (vseeno bolje kot Izraelci ;), ki ji po mojem ne marajo kaj preveč, a jim vseeno pišejo menije v azbuki. Potem se Putin wannabeji sprehajajo svojimi babuškami gor in dol po glavni (beri bolj ali manj edini vaški) cestici, ki je polna trgovin, draguljarjev, barčkov, roti placov, draguljarjev, masažnih ajurveda establišmentov, gusthousov, draguljarjev, hotelčkov, surf trgovini in draguljarjev.

Pet ali šest

Zvečer sem naredil cel elaborat kako priti iz Colomba v mestece na jugu, ki se kliče Galle. Galle se po pričakovanjih izgovori g-o-u-l, kot Čarls de Gaul. In ne ni g-e-e-e-i-l-j. Ker če rečeš g-e-e-e-i-l-j potem te nihče ne razume kaj bi rad povedal. No v glavnem, na jug vodi ena železnica, ena jadranska magistrska in en super moderen autobahn.

Magistralka je takoj odpadla ker je promet obupen po njej, autobahn busi startajo nekje na obronkih mesta, s tem da busa ni mogoče rezervirati v mestu, tako da bi tja hodil bolj na blef. In potem ostane vlak. Vlak je qul ane.

Zjutraj sva po prstih zapustila hostel, na prvem ovinku ob živce spravila tuktuk šoferja in potem našla enega z boljšimi pogajalskimi sposobnostmi. Hop noter, oziroma, dej pejt ti najprej noter, pol prim moj ruzak, pa grem jest okol pa mi idej pol tisti ruzak med noge pa dam jest ta malega povrh, no saj -hop-, in na železniško postajo. Rahlo okajena - da ne bo pomote - od izpušnih plinov - sva se znašla pred tisto postajo. Kolonialna zgradba, nekoč je res morala zgledati veličastno. Blagajne so bile razporejene v pol krogu v avli postaje. Oštevilčene in s tablami verjetno da mest. Nič jasno. Greva do tiste na sredini.
-Rada bi šla u g-e-e-e-i-l-j.
-A?
- v g-e-e-e-i-l-j.
- Kam?
- aja, u g-o-u-l
- aha, v g-o-u-l... kateri razred pa?
- drugi (se vedel, da sta le drugi in tretji)
- veš prvega ni.
- vem, daj mi drugega.
Pogleda na uro in se prestopi...
- samo, vlak gre šele čez tri četrt ure.
- ja vem.
- ok, potem pa pojdi na prvo blagajno, tam prodajajo karte za Galle.

...s karto v roki sva prišla do zelo pomembnega možaka, ki ti jih prelukjna še preden prideš do perona.
- peron pet ali šest.
- koliko? šest? (se mi je za hip zazdelo, da je rekel pet ali šest...
- pet ali šest.
- okej.

In sva šla do perona pet ali šest. Seveda nikjer nobene table kateri vlak prihaja, kdaj in kam gre. No to tudi ni toliko problem, saj veva, da greva iz perona pet.... no ali pa šest... Potem sva se pogovarjala z eno tetko, ki je folk podila v čakalnico. Tudi ta ni vedela na kateri tir prihaja najin vlak, je pa vedela, pa pride čez uno uro ker ima bojda zamudo.

Do najine ure odhoda sva uspela nekaj malega pojesti in v kantini na peronu kupit še nekaj malega za na vlak. Vlaki so v tem času vztrajno prihajali na peron pet ali šest. Večina jih je imela potnike obešene na vratih vagona, čeprav uradno-formalno to sploh ni dovoljeno.

Ker je vse kazalo, da bova zgrešila najin vlak, ne da sploh vedela za to, sva šla vprašat kondukterje, ki so se grupirali na začetku perona. Ja, ja pride čez 5 minut na peron pet... ali šest. Če bi dobil evro za vsakič, ko sem tole slišal... Na drugi strani sva v pisarni našla fanta, ki je napovedoval prihode vlakov na peron. Ja pride na šest, sam ima petnajst minut zamude. Tisti vlak je potem prišel čez tri minute in na njem je bilo nabiti ljudi. Na srečo jih je res veliko šlo dol. Na nesrečo kljub temu ni bilo nikjer nič za sedet. Crap, ne bova zdaj stala dve uri in pol... Potem me pocuka en stric, ki je sedel ob oknu, vstane in se začne umikati.
- Tule je frej. Grem dol na naslednji postaji.
- A? Stric, vi se kar usedite, itak potrebujeva dva sedeža...

Potem vstane še njegov sosed.
- tudi jaz grem dol.

In sva prišla do svojih dveh skajastih sedežev kamor sva popala naslednje tri ure, ko smo dirjali ob morju dol na jug...

Čez lužo

V ponedeljek po srednje ameriškem času sva potem zvečer le dočakala vrnitev nazaj na letališče. Hecno. Nisem imel ravno občutka, da bomo kam odšli. Teta na check-in counterju nama je zagotovila, da bodo njihovi uredili tudi najin connecting flight naprej za Benetke, da dobiva boardnig passe že na terminalu, kjer bomo pristali in da je vse pod kontrolo.
- Kdaj pa odletimo?
- Ob desetih.
- In pridemo v Madrid?
- Okoli pol šestih.

Slišalo se je okej. Tako bova ujela zadnji polet za Benetke. To je gut. Čeprav mi ni bilo povsem jasno kako je teta prišla do številke pol šestih. Slišalo se je dobro zato nisem šel še enkrat računat.

Na letališče so nas zvozili tja okoli devetih. Potem je bila ura 10 zvečer. S terminala poleg našega se je lepo videlo letalo in vse tiste male pajacke v odsevnih oblekah, ki so postopali naokoli in počeli nič. Ura enajst. Situacija se ni bistveno spremenila. Pajacki so bili še vedno pri letalu z rokami v žepih. Čez kakih 15' se je začelo počasi dogajati. Boarding letala. Najprej tisti z vrstami 25 in več potem tisti nekje na sredini in še oni na prvih sedežih.

Kdo ugane kje sva zdaj?

Where do you want to fly?

Recimo...emmm... domov!

v živo: guat-the-fuck?

Ja danes je bil uradno najin zadnji dan v Gvatemali. Pričakala sva ga kar v Antigui. Dopoldne u izi po mestu gor in dol. People watching med basanjem s frozen-jugurt sladoledom. Luštno. Prečekirala sva še eno podrto katedralo, si kupila v pekarnici kruhke za sedviče z aguakatejem, ki sva jih imela za malico pa še dva sva si naredila za na pot. Yummy.

Ker naj bi bil let ob pol 6h popoldne sva se pofočkala za avtobus ob 12.30. Iz Antigue do letališča v Guatemali je uro in pol. Do odhoda bo še kar nekaj časa ostalo zato sem si na netbook naložil še par igric, da nama ne bo dolgčas med čakanjem :)

Potem je odbilo 10 do pol enih. Tisti težek ruzak poln suvenirjev sem komaj odnesel ven. Señora Irma, gospa pri kateri sva piknikarala zadnje dni nama je še pomahala pa sva šla. No, ne daleč, samo do vrat. Sva imela door-to-door pickup service. Moderno.

Kje je kaj... do zdaj...

Do kam smo pridrajsali s telimi posti... Tam kjer je zvezdica je Mexico City, kjer sva začela. Potem malo manjka zgodbic iz Mehike - naslednje tri pike, od tu naprej pa se že da kaj prebrat :)

Antigua

Antigua je bila v kolonialnem času prestolnica države, potem pa so se po nekaj destruktivnih potresih odločili, da preselijo upravo malce nižje dol v Guatemala City. Luštkano mestece s pisanimi hiškami in celim kupom katedral. Ceste so kamnite, tlakovane z ne ravno pretirano ploščatimi kamni kar pomeni, da je po njih potrebno počasi voziti, previdno stopati in če si na kolesu kar pošteno poganjati, da se prebiješ na drugi konec mesta.

Busi, puške in kombiji

Sva kupila karto do Guatemala Citya s povezavo ob 14h naprej za Antiguo. Guate menda ni ravno prijeten kraj, tako da sva rekla, da če se že ravno furava, greva še eno uro naprej v malček bolj prijazen kraj.

Tule se da potovati nekako v treh, štirih razredih:

Kolektivo

kombiji, ki furajo na točno določeni ruti znotraj mesta ali po njegovi ne preveč šini okolici. Za cesto mu pomahaš in ti ustavi.


Čiknbus 

predelani ameriški šolski busi, pol letniku novejši od tistih v Belizu, tudi bolj baročno okrašeni. Ustavijo se na vsakem vogalu in ja tudi čikni se furajo z njimi. Onka odprta, prepih. Šoferji malce bolj divjajo čez ovinke in uporabljajo tehniko gas-bremza-gas-bremza.

Enter Guatemala

V Gvatemalo sva že drugič vstopila po vodi. Tokrat ni bila sladka pač pa slana. Iz Dangrige sva se spustila povsem na jug Beliza, tu našla čolnarja, ki za kar konkreten denar vozi potnike v gvatemalski Livingston. Trip traja pol ure in košta 30 dolarjev. Ameriških, na belizejskih.

Livingston je spet eno bolj zaspanih mestec. Ko pristaneš, greš najprej v en hrib poštemljat passport, da še uradno vstopiš v državo. Tokrat ni bilo treba plačevat žepnine uradnikomin in sva dobila štempiljko kar zastonj. Moram priznati, da sem bil šokiran. Vrnila sva se nazaj v pristan in tam ujela še zadnji čolnič, ki pelje po reki navzgor skozi impresivno sotesko in čez kar konkretno jezero v mestece Fronteras oz. Rio Dulce, kot ga imenujejo kar po reki ob kateri stoji. Mesto je s sosednjim povezano z enim najdaljših mostov v srednji Ameriki. No midva sva prišla do polovice pa se ni zdel tako zelo dolg. Je pa kar visok.

Marie Sharp's

Marie Sharp's je ena od uspešni zgodb o eni tetici, ki je imela neko leto preveč paprik in je začela delati svoje omakice. Z nekaj vztrajnosti in podjetnosti je iz one-woman-banda zrasla pravcata tovarna, omakice pa so znane po svetu. Eno od njih sva probala in zadeva ima kljub temu, da peče še vedno prepoznaven okus.