3x lost, 2x found

Včeraj se nama je uspelo prikotaliti domov še v času svetlega dela dneva. V zadnjem času je verjetnost takšnega dogodka 1:20. In bilo je zopet nenavadno toplo in brez dežnih kapelj, čeprav so se po nebu že nabirali neki neprijetno temni oblaki. Dovolj dobro za en krog z bajkom po lokalnih hostah. V radiju 5km od doma se mi je uspelo 3x zgubiti, od tega sem se 2x uspešno našel, se vrnil na zadnjo še znano lokacijo in nadaljeval pot v drugo smer. Je pač bilo potrebno preveriti kam vodijo odcepi po katerih se nikoli ne furam. No zdaj vem. Nikamor.

Bohinj

Po vikendu na Štajerskem sva se tokrat podala v bolj domače kraje - na Gorenjsko. Kolesi, majico in dvoje hlače sem že v četrtek zvečer nabasal v avto. V petek ob 4h sva bila že na pole pozišnu smer severozahod. Ribčev Laz je bil poln življenja. Ob obali, na jezeru, v zraku, kolesarji, plezalci, klasični turisti, planinci v težkih gojzarjih, japanske bube, inglišmeni in obvezni Nizozemci - pisana zmešanica.

Bohinjčani so kar zviti kar se pobiranja denarja tiče - sploh če želiš avto nekje pustiti za dlje časa. Povsod te čaka parkomat. Pri tem te - skrit za grmovjem - opazuje dežurni redar, ki ti pripopa obvestilo o prekršku še preden si blinknil z očesom. No to pa še ni vse. Vse parkirne prostore so opremili z znaki za prepoved parkiranja kemperjev v nočnih urah in kampiranja. Ok, kam se bova parkirala midva čez noč? Ha pa sva našla za vogalom improvizirano parkirišče na travniku, namenjeno za sobotni triatlon jeklenih. Brez table za kemperje. Brez parkirnine. Bingo.

Štajerska

Že po dveh furah sem bil čisto uničen. Od treking kolesa sem postal čisto soft. Nobenega ta pravega powerja za kontroliranje bajka, ko drvi če vse tiste kucle, bande, korenine in man-made ovire do vznožja Pohorja.

Okej, malce pretiravam, samo vseeno sem rabil nekaj časa, da sem prišel k sebi. 

Chillaxing Bovec

Končno en praznik, ki ne pade na vikend. To je bilo treba izkoristiti. Že v petek popoldne sva se naložila na avtovlak v Bohinjski Bistrici.

Podzemlje Pece

Nadaljujeva z raziskovanjem slovenskega undergrounda. Tistega dobesednega. Tokrat z bajki v opuščenem rudniku svinca in cinka pod Peco.

Lomni zakon v praksi

From Cerknica weekend

Prejšni vikend sva poleg tiste rečice v Križni jami spoznavala tudi druge vode, ki se nahajajo na in ob Cerkniškem jezeru. To je seveda najbolj zabavno početi na bajku.

Križna jama

From Križna jama

Malček pred deveto zjutraj sva končno locirala hiško sredi notranjskega gozda. Tabla Križna jama. Prav sva. Na park placu je bil parkiran nemški kemper. Toj je tisti Nemec, ki gre z nama v jamo. Gut. Iz hiške je stopil suhljat ata, lokalni jamar, ki te ima na vesti naslednje štiri ure. Havajanke zamenjam za dvojne nogavice in škornje. Tehnična majica, flis, pulover in jamarski kombinezon, še kaciga na glavo in baterija okoli pasu. Ready.

plezanje

Zabavna reč. Ko musklfibr malček spusti in bo kak deževen dan bo treba spet it.

Po nočni desetki še nočna Rašica

Danes je res vroče. Še zdaj, ko je ura skoraj jutri se še vedno popam na mizo. Čez dan večina športnih aktivnosti meji na samomorilske težnje, tako da je treba počakati na pozno popoldne ali še boljše - na večer. No in zvečer se zvečeri :) in v gozdu še posebej kmalu postane mračno.

Never stop exploring

Kar nekaj časa naju je trail vztrajno vodil proti vzhodu. Da sva off course nama je bilo jasno po prvih petih minutah. Že zdavnaj bi morala najti kakršno koli pot levo, če bi se hotela priključiti nazaj na enega od trackov v bajk parku. Ustavila sva se na majhnem grebenčku sredi gozda, se spogledala in zasmejala. Never stop exploring. Pičila sva naprej v desno, drugam itak ni šlo.

Nekje zelo proti dnu sva končno ujela eno potko v levo. Seveda je bilo za rešitev v zadnjem momentu že prepozno, ampak vseeno je bil kar ok feeling se voziti nazaj proti areni. Vmes sva našla še eno totalno creepy na pol razsuto grobnico sredi tiste gmajne. Ogromen, res ogromen, povsem iz merila, kamnit INRI je bil še vedno pripet na desno stran pročelja in se je prav pošastno nagibal nad vhodom v prazno luknjo. Prav dolgo nisva ostala tam... Sva morala najti pot ven.

Tole dirkanje po Pohorju je res top zadeva. Vredeno poti. Na koncu dneva si totalno sesut, pa ti gre kar na smeh. Cool. Priporočam. Kar veselo pot pod noge, pa pozabi povedat, če greš gor. Z veseljem delam družbo ;)

Kar je še najvažnejše: Never stop exploring.Tudi če gre pot v napačno smer in če nate preži okamenel INRI. Čaw.