Malček pred deveto zjutraj sva končno locirala hiško sredi notranjskega gozda. Tabla Križna jama. Prav sva. Na park placu je bil parkiran nemški kemper. Toj je tisti Nemec, ki gre z nama v jamo. Gut. Iz hiške je stopil suhljat ata, lokalni jamar, ki te ima na vesti naslednje štiri ure. Havajanke zamenjam za dvojne nogavice in škornje. Tehnična majica, flis, pulover in jamarski kombinezon, še kaciga na glavo in baterija okoli pasu. Ready.
Vzamemo vesla in gremo v mimo zamreženega vhoda dol v temo. Lučke kar fino svetijo, širok snop svetlobe ti osvetli karkoli se že znajde par deset metrov pred tvojim nosom. Dometa seveda nikoli ni dovolj in vedno znova se zalotiš kako zaman strmiš v temo daleč pred sabo in čakaš, da se bo kaj prikazalo iz praznine.
Kaj točno ti mora biti, da greš rinit pod zemljo z lampico, škornji in veslom, ne vem. Never stop exploring zgodba, I guess. Priznam, cela jamarska zgodba se mi je že od začetka zdela malček creepy. Strah pred temo..? zaprtimi prostori...? pošastmi iz omare? Prej, preveč filmov in bujna domišljija... Dokler ne probaš itak ne moreš soditi. Narediš si neko sliko, mnenje, stališče, ki ponavadi temeji na celi gori nekih predsodkov in slik iz discoverya. To je nujno potrebno updejtanja z real life info, da nisi le še ena ovca več, ki bleje tja v tri dni.
Okej nazaj v underground... že v prvem delu, ko se spustiš z vhoda dol, čutiš celo dvorano okoli sebe pa čeprav ji ne vidiš konca. In potem tisti raziskovalni duh..., gremo naprej, da vidimo kaj je za ovinkom.
Na koncu dvorane je bil privezan en konkreten čoln. Hop noter in gremo v neznano. Fora Križne jame so podzemna jezera, ki so med seboj ločena s sigastimi pregradami, jezovi preko katerih teče reka. Po jezerih se pelješ s čolnom, ob pregradah je potrebno zlezti ven, čoln spraviti mimo in spet zlesti noter. Greš naprej in ponoviš vajo. Prvi čoln smo pustili za seboj že povsem na začetku in se presedli v neko majhno napihljivo čudo z mehkim dnom. Se sumljičavo usedeš na rob čolnička za tri in pol osebe in si predstavljaš kako se bomo potopili prvič, ko naletimo na kak bolj oster rob stene.
Ata je bil zelo zgovoren kompanjon. Zdaj vem vse o jamah, lokalnih gostilnah, skritih kotičkih, polhih, netopirjih, medvedih iz pradavnine in teh aktualnih, fotografiranju, cerkniškem jezeru, sifonih, požiralnikih, luknjah brez dna, bakterijah v jogurtu, škrlatnih črvih in manganu.
Anyway tale underground je povsem zgodba zase. Tisti končni feeling za tabo prileze šele par dni po eventu. In ima okus po še.
Ni komentarjev:
Objavite komentar