Včeraj se nama je uspelo prikotaliti domov še v času svetlega dela dneva. V zadnjem času je verjetnost takšnega dogodka 1:20. In bilo je zopet nenavadno toplo in brez dežnih kapelj, čeprav so se po nebu že nabirali neki neprijetno temni oblaki. Dovolj dobro za en krog z bajkom po lokalnih hostah. V radiju 5km od doma se mi je uspelo 3x zgubiti, od tega sem se 2x uspešno našel, se vrnil na zadnjo še znano lokacijo in nadaljeval pot v drugo smer. Je pač bilo potrebno preveriti kam vodijo odcepi po katerih se nikoli ne furam. No zdaj vem. Nikamor.
Krogec je vključeval eno blizkovito namakanje v lokalnem potoku, rahlo pogrezanje v blatna polja in bližnje srečanje s traktoristom sredi travnika, ki se je na mojo srečo končalo s prijateljskim pozdravom - sem za vsak slučaj že prestavil v prestavo za beg v nasprotno smer...
Tokrat celo nisem nikogar prestrašil po gozdnih potkah - ponavadi se za hrbet pripeljem kakemu 65+ paru, ki se preverjeno zelo zelo slabo zaveda okolice in tistega nenavadnega zvoka za seboj, ki se sliši kot rožlanje ketne ob okvir kolesa. Potem te - ko na varni oddaljenosti od osebkov pribremzaš na njuno hitrost in previdno zvizneš mimo - spremljajo debeli pogledi. Razloga za to sta dva: a) ker se mimo prikotalil kolesar ali pa b) zaradi tega ker se je mimo prikotalilo nekaj na kolesu, kar je podobno blatni kepi s čelado in supergami.
Blata se seveda ne gre bati. Če je dopoldne deževalo me prav nič ne moti, da je le popoldne dež-free vreme in ne preveč mrzlo.
Taisto blato je potrebno vsakokrat sprati dol s kolesa, potegniti veje in vejice in liste iz zadnje kasete zobnikov, zadevo vsaj malo osušiti in obvezno naredit dva pšššššprica po ketni, da ne spremeni barve v lisičje rjavo.
Sijajna zadeva za preganjanje depresivnih dni in iskanje motivacije za jutrišnji dan v službi.
Domov si pa prišel verjetno globoko v temi :D
OdgovoriIzbriši