Where do you want to fly?

Recimo...emmm... domov!

v živo: guat-the-fuck?

Ja danes je bil uradno najin zadnji dan v Gvatemali. Pričakala sva ga kar v Antigui. Dopoldne u izi po mestu gor in dol. People watching med basanjem s frozen-jugurt sladoledom. Luštno. Prečekirala sva še eno podrto katedralo, si kupila v pekarnici kruhke za sedviče z aguakatejem, ki sva jih imela za malico pa še dva sva si naredila za na pot. Yummy.

Ker naj bi bil let ob pol 6h popoldne sva se pofočkala za avtobus ob 12.30. Iz Antigue do letališča v Guatemali je uro in pol. Do odhoda bo še kar nekaj časa ostalo zato sem si na netbook naložil še par igric, da nama ne bo dolgčas med čakanjem :)

Potem je odbilo 10 do pol enih. Tisti težek ruzak poln suvenirjev sem komaj odnesel ven. Señora Irma, gospa pri kateri sva piknikarala zadnje dni nama je še pomahala pa sva šla. No, ne daleč, samo do vrat. Sva imela door-to-door pickup service. Moderno.

Kje je kaj... do zdaj...

Do kam smo pridrajsali s telimi posti... Tam kjer je zvezdica je Mexico City, kjer sva začela. Potem malo manjka zgodbic iz Mehike - naslednje tri pike, od tu naprej pa se že da kaj prebrat :)

Antigua

Antigua je bila v kolonialnem času prestolnica države, potem pa so se po nekaj destruktivnih potresih odločili, da preselijo upravo malce nižje dol v Guatemala City. Luštkano mestece s pisanimi hiškami in celim kupom katedral. Ceste so kamnite, tlakovane z ne ravno pretirano ploščatimi kamni kar pomeni, da je po njih potrebno počasi voziti, previdno stopati in če si na kolesu kar pošteno poganjati, da se prebiješ na drugi konec mesta.

Busi, puške in kombiji

Sva kupila karto do Guatemala Citya s povezavo ob 14h naprej za Antiguo. Guate menda ni ravno prijeten kraj, tako da sva rekla, da če se že ravno furava, greva še eno uro naprej v malček bolj prijazen kraj.

Tule se da potovati nekako v treh, štirih razredih:

Kolektivo

kombiji, ki furajo na točno določeni ruti znotraj mesta ali po njegovi ne preveč šini okolici. Za cesto mu pomahaš in ti ustavi.


Čiknbus 

predelani ameriški šolski busi, pol letniku novejši od tistih v Belizu, tudi bolj baročno okrašeni. Ustavijo se na vsakem vogalu in ja tudi čikni se furajo z njimi. Onka odprta, prepih. Šoferji malce bolj divjajo čez ovinke in uporabljajo tehniko gas-bremza-gas-bremza.

Enter Guatemala

V Gvatemalo sva že drugič vstopila po vodi. Tokrat ni bila sladka pač pa slana. Iz Dangrige sva se spustila povsem na jug Beliza, tu našla čolnarja, ki za kar konkreten denar vozi potnike v gvatemalski Livingston. Trip traja pol ure in košta 30 dolarjev. Ameriških, na belizejskih.

Livingston je spet eno bolj zaspanih mestec. Ko pristaneš, greš najprej v en hrib poštemljat passport, da še uradno vstopiš v državo. Tokrat ni bilo treba plačevat žepnine uradnikomin in sva dobila štempiljko kar zastonj. Moram priznati, da sem bil šokiran. Vrnila sva se nazaj v pristan in tam ujela še zadnji čolnič, ki pelje po reki navzgor skozi impresivno sotesko in čez kar konkretno jezero v mestece Fronteras oz. Rio Dulce, kot ga imenujejo kar po reki ob kateri stoji. Mesto je s sosednjim povezano z enim najdaljših mostov v srednji Ameriki. No midva sva prišla do polovice pa se ni zdel tako zelo dolg. Je pa kar visok.

Marie Sharp's

Marie Sharp's je ena od uspešni zgodb o eni tetici, ki je imela neko leto preveč paprik in je začela delati svoje omakice. Z nekaj vztrajnosti in podjetnosti je iz one-woman-banda zrasla pravcata tovarna, omakice pa so znane po svetu. Eno od njih sva probala in zadeva ima kljub temu, da peče še vedno prepoznaven okus.

Dangriga

Dangriga je center Garifuncev. To, pa tovarna njihovih najbolj znamenitih čili omakc - Marie Sharp's - je tudi v bližini. Ko stopiš z avtobusne postaje, imaš občutek, da si prišel v kako afriško vasico.

Ker sva bila v tem koncu ravno na nedeljo, je bilo mestece kot pravi westerenski ghost town. No, Kitajci so imeli odprte svoje establišmente, vse ostalo je pa bilo res zaprto. Sva bila doma pri eni prijazni tetki. Zopet cel dorm samo zase.

Naposled sva našla nekaj življenja ob izlivu reke v morje. Otroci so se veselo metali v vodo, starejši pa so se tudi namakali.

Popoldne sva se usidrala v eni kitajski restavraciji in špilala karte. Vmes je nekajkrat pošteno zrukalo. Huh kaj je to..? Zvečer sem našel na netu, da je bil potres 5. stopnje, ki pa je izviral bolj na jugu...

And, off we go

Preden so naju komarji do smrti popikali sva jo mahnila na jug. Če se mal hecam sva bila ravno tako srečna ko sva šla kot takrat ko sva prišla.

Torej spet slabo uro s čolnom do obale. Belize City je še vedno ena čudna prašna luknja. Z nula belizejskimi dolarji v žepu sva morala najprej poiskati eno banko. Peške iz pristanišča do centra ni ravno daleč, je pa zjutraj vse prazno, le par sumljivih fac. Najdeva banko, in benelkota (bankomat ;), ki je delal. Za cesto sva s stolčka dvignila enega taksista, ki po pravici ni zgledal nič kot taksist, in sva ga nahecala, da naju je zategnil do avtobusne postaje. Saj ni bilo daleč, vendar je v LP pisalo, da ni ravno varno in ker sva bila na novo založena z denarjem res ni bilo potrebe, da bi izzivala in šla peš.

Ni vse zlato kar se sveti

Caye Caulker (kikokr) je majhen otoček slabo uro glisiranja od obale. Voda je topla, turkizna, s pisanimi ribicami, vegi morskimi psi, skati in drugim koralnim življenjem. Ja pa tudi skoraj z več hiškami kot palmami, noro vročino čez dan in s kupi krvi željnih komarjev.

Sva si kupila pri Kitajcih espirales para mosquitos y zancudos, ki so začuda delovale. Kakih sprejev in drugih repelentov se raje izogibava odkar smo v Kostariki kupili en super hud sprej, ki je stopil celo lak za nohte. Verjetno bi pomagalo tudi, če bi se namazala s sokom tistih malih limetk, ki jih je na vsakem vogalu na kupe.

Sva imela duplex cabaño. Sicer ne s svojim privatnim pogledom na morje ampak obala ni bila daleč.

Tale konec je sicer noro dober za potapljače, tudi noro drag, a se da par fajn zadev videti. Sem vlekel Damjano na en nedolžen šnorkl trip do koralnega grebena, kjer lahko plavaš s skati in morskimi psi.

Okoli poldneva smo štartali na prvo lokacijo, kjer smo pošnorklali po koralnem grebenu, ki je btw drugi najdaljši na svetu, takoj za avstralskim. Potem smo se premaknili na drugo mesto, kjer so ribiči ponavadi čistili ribe in odmetavali, kar se ne bi dalo spraviti v promet. To je privabilo tudi jate skatov in morskih psov. Zdaj ko so živali navajene sem vozijo turiste, da lahko žival vidiš na 4 oči in jo počohaš po glavi. Potem, ko lezeš v vodo se spomniš na Steva Irwina in na besede, ki jih je rekel vodič: ni nič nevarno.... sam ne stopit nanje. Noro dobra reč.
No, Damjana se ravno ni strinjala z mano in je raje ostala na čolničku...

Se je pa dalo videti tudi mureno in par lionfishov pa na kupe pisanih koralnih ribic.

Caye Caulker

Samo par fotk za začetek...

Buski

Naslednji dan zjutraj sva se odpravila na en peščen parkplac, ki mu rečejo avtobusna postaja. Okoli 7h naj bi šel ekspresni bus v Belize City. V tem stavku boste videli, da sta vsaj dve spemenljivki:
- ob 7h in
- expresni bus.

San Ignacio

V hostlu sva imela cel dorm zase. Vseh 8 postelj. Več kot očitno zdaj ni več neke hude sezone. Kar je stašno fajn. Sicer že celo pot opažam, da ne opažam veliko tujcev tod okoli. Kar je fajn. Še vedno slišiš kje za hrbtom jeah, jeah, awesome, awesome, samo temu ne moreš uiti, sva preblizu EE.UU.

People of Belize

Od meje sva potem nekako le uspela priti do San Ignacia. Celo mestece je imelo nekakšen boli-me-kurac privdih. Vsi na izi počnejo, kar pač počnejo. V ulici pred hostlom kjer sva se utaborila so že drugič v dveh mesecih prekopavali cesto (kar me sicer povsem spominja na naše ulice). Imeli so bager v katerm je sedel en model s telefonom v roki, ko sva prvič šla mimo in je bil še vedno v istem položaju, ko sva čez dobro uro odhajala iz hostla. Zraven so trije čepeli na kupu zemlje in se pogovarjali med seboj. Jamie, pri katerem sva se nastanila, pravi, da 10 minut delajo potem pa pol ure čvekajo.

Belize

Iz Floresa sva jo mahnila prej na vzhod, čez mejo v Belize. Flow turistov gre direktno v Belize City, kjer je odskočna deska za obisk enega od severnih otočkov. Belize City je en bolj dodgy place, tako da tam nihče ne piknikira, če le ni nujno potrebno.

Sva imela namen zvizniti le par milj čez mejo v mestece San Ignacio. Ja par milj, Belize je povsem po britanskem ustroju: najprej te zmedejo z miljami, potem s cenami, te pa prijazno nagovorijo v angleščini, ki je njihov uradni jezik.

Tikal

Samo zaradi nekega mesteca na otočku se ne bi splačalo lezti v severno Guatemalo. Flores je med drugim dobro izhodišče za obisk Tikala, enega bolje ohranjenega in restavriranega majevskega mesta. Ker je čez dan kar pošteno vroče je treba tja čimprej. Midva sva se pri polni zavesti odločila, da greva na busek ob 4.30 zjutrej.

To potem zgleda tako, da na pol zaliman sredi noči stojiš pred hotelom, tako kot še nekaj zgubljenih duš pri sosedu in tri hiše nazaj... Ko se mimo pridrajsa kak turismo kombi pomoliš karto in gledaš ali te bo spustil gor ali bo le rekel otra...

Dočakala sva svoj busek. Hop gor in spat za naslednjo uro. Potem postaja sredi deževnega gozda. Vhod kot v Jurrasic park (ob koncu filma), kjer kupiš karto ene 5x dražje kot lokalci. Nekaj čez 6 smo z vodičem mahali proti prvemu templju. Ime mu je bilo Boris. Vprašal sem kako to in povedal, da imam prijatelja, ki mu ima isto ime a je za pol metra višji. Fora s temi Borisi je v tem, da so v času njihove 36-letne državljanske vojne  imeli nekaj pomoči s strani Rusov in od tu izvirajo tudi imena.

Flores

Flores je eno miceno mestece na enem micenem otočku. Popoldne, ko sva prišla je bilo res vroče. Ni bilo dolgo, ko se je uscalo. Sem šel stat ven na balkon na dež. Je bilo prav fino, le prekmalu je nehalo.

 

Welcome to Guatemala

V seveni del Gvatemale - v mestece Flores - sva prišla iz mehiškega  kraja Palenque. Mogoče koga to spomni na kako majevsko mesto, če ne, nič hudega, bom dal par fotk gor. Kasneje. Zdaj moramo priti v Gvatemalo.

Iz Palenqueja vodi v Gvatemalo ena bolj zabačenih poti. Kako zadeva zgleda: kupiš karto za air con kombi, čoln in avtobus za nekih 20 eurov, vstaneš ob pol 6h zjutrej in se postaviš za cesto, da te poberejo...

Updejt

'čer oziroma 'dan al kaj je že tam na drugi strani luže..? Sam en micen updejt kje sva, ker je bilo nekaj časa vse tiho. Ja, tudi jaz sem vztrajno pritiskal F5, pa se samo od sebe noče nič premaknit.

DF

V DF, Distrito Federal, kot Mexico cityu radi rečejo, nisva ostala prav dolgo. Nekaj malega sva preživela v historičnem delu mesta, ostalo pa po barriosih, kjer hitreje začutiš lokalni utrip. V kak prav razvpit del mesta nisva imela želje it, tako da moram priznati, da nikjer nisem čutil nobene splošne ogroženosti. Svoje naredi tudi res res močna prisotnost policije, ki je res na vsakem vogalu. Vsake toliko časa srečaš tisti ogromni ameriški pickup, ki zadaj fura ene dva modela z mašinguni. Komu so namenjeni tako opremljeni komandosi ne vem, po pravici, raje sploh nočem vedeti.