Od meje sva potem nekako le uspela priti do San Ignacia. Celo mestece je imelo nekakšen boli-me-kurac privdih. Vsi na izi počnejo, kar pač počnejo. V ulici pred hostlom kjer sva se utaborila so že drugič v dveh mesecih prekopavali cesto (kar me sicer povsem spominja na naše ulice). Imeli so bager v katerm je sedel en model s telefonom v roki, ko sva prvič šla mimo in je bil še vedno v istem položaju, ko sva čez dobro uro odhajala iz hostla. Zraven so trije čepeli na kupu zemlje in se pogovarjali med seboj. Jamie, pri katerem sva se nastanila, pravi, da 10 minut delajo potem pa pol ure čvekajo.
Po večini so bili meščani temnopolti, kar nekaj je bilo tudi Mestizov - tako rečejo mešancem med Španci in recimo Indijanci. V bistvu imaj štiri velike etnične skupine: največja so Mestizi, potem so Kreolci, ponosni črnopolti potomci sužnjev in britanskega kolonialnega prebivalstva, Maji, Garifuna in Menoniti. Predzadnji so potomci sužnjev, ki izhajajo iz pomorske nesreče in so se zatekli na otok Sv. Vincent. Potem se jim je še veliko zgodilo - bomo to obdelali na potopisnem predavanju - nakar so s svojo edinstveno kulturo pristali v Belizu. Menoniti so za nas laike iz iste zgodbe kot Amiši. Visoki belopoti farmerji, z globoko zakoreninjenimi verskimi vrednotami, slamniki in hlačami z naramnicami. Pogosto jih vidiš kako za cesto ali na trgu prodajajo lubenice. Poleg teh glavnih štirih skupin imajo tudi nevarno veliko Kitajcev, ki spretno obvladajo biznis z živili. Štiri trgovinice od treh so kitajske. Meni to ni preveč všeč, ostalim pa je verjetno povsem vseeno...
Ni komentarjev:
Objavite komentar