Iz Floresa sva jo mahnila prej na vzhod, čez mejo v Belize. Flow turistov gre direktno v Belize City, kjer je odskočna deska za obisk enega od severnih otočkov. Belize City je en bolj dodgy place, tako da tam nihče ne piknikira, če le ni nujno potrebno.
Sva imela namen zvizniti le par milj čez mejo v mestece San Ignacio. Ja par milj, Belize je povsem po britanskem ustroju: najprej te zmedejo z miljami, potem s cenami, te pa prijazno nagovorijo v angleščini, ki je njihov uradni jezik.
Spet sva imela wakeup sredi noči in se zbasala na mali busek, ki je 97% potnikov fural proti morju. Karta do Guatemalske meje, naprej pa kdo ve... Okoli sedmih smo pribremzali do meje. Dol po en štempl, pa po vso prtljago in čez belizejsko mejo. Sem bil prav presenečen, ko me je tista teta nagovorila v angleščini: glej, tukaj pa tukaj pa tukaj si pozabil izpolnit obrazec. Kaj, če imajo tak obrazec, da ga pol izpolniš, potem se pa podpišeš, da je zgoraj vse res in da prihajaš z miroljubnimi nameni. Potem imaš pa še spodaj 30 vprašanj za izpolnit. Jaz pri podpisu vsakič neham, ne gledam več kaj so spodaj natipkali. To je isto kot branje emaila: prebereš prvi odstavek potem pa ne več ;)
Po prehodu meje sva se potuhnila na busku. Sem upal, da naju bodo zategnili do San Ignacia, ki jim je itak mimgrede. Kar nekaj časa smo piknikirali za cesto, potem je prišel en uradnik in je štel ljudi na busku. Potem je prišel še šofer in je še on štel ljudi na busku. Potem jima nekaj ni šlo v račun. Sem se javil in rekel, da bi pa midva šla le do San Ignacia, pa potem ja to ni mogoče, ne gre... Nekaj časa smo se pregovarjali pa nismo nikamor prišli. Izkazalo se je namreč, da guatemalski busek lahko naredi le en postanek v Belizu in to na koncu svoje poti v BC.
Bus se je odpeljal naprej midva pa sva obstala za cesto malce naprej od meje. Naprej je vodila le cesta, ki se je hitro skrila za ovinkom.
Sva imela namen zvizniti le par milj čez mejo v mestece San Ignacio. Ja par milj, Belize je povsem po britanskem ustroju: najprej te zmedejo z miljami, potem s cenami, te pa prijazno nagovorijo v angleščini, ki je njihov uradni jezik.
Spet sva imela wakeup sredi noči in se zbasala na mali busek, ki je 97% potnikov fural proti morju. Karta do Guatemalske meje, naprej pa kdo ve... Okoli sedmih smo pribremzali do meje. Dol po en štempl, pa po vso prtljago in čez belizejsko mejo. Sem bil prav presenečen, ko me je tista teta nagovorila v angleščini: glej, tukaj pa tukaj pa tukaj si pozabil izpolnit obrazec. Kaj, če imajo tak obrazec, da ga pol izpolniš, potem se pa podpišeš, da je zgoraj vse res in da prihajaš z miroljubnimi nameni. Potem imaš pa še spodaj 30 vprašanj za izpolnit. Jaz pri podpisu vsakič neham, ne gledam več kaj so spodaj natipkali. To je isto kot branje emaila: prebereš prvi odstavek potem pa ne več ;)
Po prehodu meje sva se potuhnila na busku. Sem upal, da naju bodo zategnili do San Ignacia, ki jim je itak mimgrede. Kar nekaj časa smo piknikirali za cesto, potem je prišel en uradnik in je štel ljudi na busku. Potem je prišel še šofer in je še on štel ljudi na busku. Potem jima nekaj ni šlo v račun. Sem se javil in rekel, da bi pa midva šla le do San Ignacia, pa potem ja to ni mogoče, ne gre... Nekaj časa smo se pregovarjali pa nismo nikamor prišli. Izkazalo se je namreč, da guatemalski busek lahko naredi le en postanek v Belizu in to na koncu svoje poti v BC.
Bus se je odpeljal naprej midva pa sva obstala za cesto malce naprej od meje. Naprej je vodila le cesta, ki se je hitro skrila za ovinkom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar