Never stop exploring

Kar nekaj časa naju je trail vztrajno vodil proti vzhodu. Da sva off course nama je bilo jasno po prvih petih minutah. Že zdavnaj bi morala najti kakršno koli pot levo, če bi se hotela priključiti nazaj na enega od trackov v bajk parku. Ustavila sva se na majhnem grebenčku sredi gozda, se spogledala in zasmejala. Never stop exploring. Pičila sva naprej v desno, drugam itak ni šlo.

Nekje zelo proti dnu sva končno ujela eno potko v levo. Seveda je bilo za rešitev v zadnjem momentu že prepozno, ampak vseeno je bil kar ok feeling se voziti nazaj proti areni. Vmes sva našla še eno totalno creepy na pol razsuto grobnico sredi tiste gmajne. Ogromen, res ogromen, povsem iz merila, kamnit INRI je bil še vedno pripet na desno stran pročelja in se je prav pošastno nagibal nad vhodom v prazno luknjo. Prav dolgo nisva ostala tam... Sva morala najti pot ven.

Tole dirkanje po Pohorju je res top zadeva. Vredeno poti. Na koncu dneva si totalno sesut, pa ti gre kar na smeh. Cool. Priporočam. Kar veselo pot pod noge, pa pozabi povedat, če greš gor. Z veseljem delam družbo ;)

Kar je še najvažnejše: Never stop exploring.Tudi če gre pot v napačno smer in če nate preži okamenel INRI. Čaw.