Priti domov ni bilo tako lahko, kot je zgledalo na papirju. Najin let iz Quita v Madrid je že v štartu imel slabi dve uri zamude. Ker sva do naslednjega leta imela le uro in pol, sem vedel, da bova imela delo, ko prideva na staro celino.
V Madridu nama je avion za Frankfurt seveda ušel. Greva do Iberijinega service deska pa so naju le poslali na glavni terminal. Ok, se sprehodiva, popeljeva z vlackem in najdeva enega od n service deskov. Tetica nama prijazno razloži, da sva za danes končala z letenjem. Dobila bova hotel in nadomestni let jutri zjutraj v Graz preko Minhna. Hua. Damjana je čisto znorela, a menda je bila to najboljša rešitev. To pomeni, da morava skenslati najin današnji prevoz iz Graza in najti pot domov za jutri. Damn. V roku kake pol ure sva dobila vse papirje. Prijazna tetka nama je svetovala naj dvigneva prtljago in jo jutri še enkrat čekirava, za vsak slučaj, da se ne bo izgubila. Hmm.
Treba se je bilo zmuzniti mimo enosmernih vrat, razložiti mojstrom v uniformah, kaj hočeva in sprožiti postopek iskanja prtljage. Zadeva zgleda tako, da ti pokažejo polo s slikami kovčkov in ruzakov, ti pa potem pokažeš kako zgleda tvoj pa še barvo izbereš. Najina sta na srečo bila oba oblečena v živo rumene rain-coverje in inskanje ne bi smelo biti prav težko. Tip je dejal, naj prideva nazaj čez kako uro, do takrat bodo imeli najino prtljago. Okej, greva ven zabit čas.
Na monitorju odhodnih letov sva potem našla Iberijin let v Benetke čez kako uro. Hmm. Greva na service desk vprašat, če se da zamenjat let. Pa so začeli komplicirati, da morava potem plačati za nov let. Joj. Sva šla na drug service desk, ker tu očitno nimajo posluha za naju. Do konca check-ina je bilo le še kakih 15 minut, treba se bo podvizati, če hočeva, da tole uspe. Damjano sem pustil v vrsti pred okencem, jaz pa sem šel dol po najina ruzaka. Zopet mimo tistih vrat, ki se odpirajo samo v obratno smer. Spet razlagati modelom, ki ne zastopijo besedice angleško kaj hočeš. No uspel sem se prebiti do najine prtljage in jo zvleči do Damjane, ki je našla enega uslužbenca s posluhom. Tip nama je zrihtal boarding passe. Potem smo šibali do check-in terminalov, kjer sva oddala prtljago. V zadnjem hipu se je izšlo. Čez policijsko kontrolo in do najinega gate-a, kjer se je ravno začelo boardanje. V času, ko so se ljudje gužvali v vrsti pred letalom, sva uspela priklicati Jankota, ki je že bil v Grazu in mu razložila situacijo. Potem sva našla tudi Blaža, ki bi po naju prišel v Benetke.
Greva na letalo in pred nama sta en gospod in gospa, ki sta se pogovarjala slovensko. Hmmm. Damjana ju je hrabro vprašala, če bi se lahko z njima peljala do Slovenije. Stric je bil za. Juhu. Potem nama je še posodil telefon, da sva skenslala Blaža. Vse zrihtano, čeprav je zgledalo res slabo. Pri stevardu sva si priborila barvice in list z ugankami za otroke. Sva rešila že vse ugnake, ko je letlo še vedno stalo na letališču.
Nekaj je čudno ropotalo, potem pa so objavili, da imamo tehnične težave. Mehaniki so potem še nekaj šraufali, pa ni nič pomagalo. Morali smo zapustiti krov in iti na drug avion. No ta je potem deloval in čez kaki dve uri smo bili v Benetkah. Še dve uri in v Ljubljani. Direkt u Tivoli. Ob dveh ponoči v kratkih hlačah in tevicah s horse burgerjem v roki. Mjam.
