Poink

Zopet sva se znasla sredi noci pred zaprtimi vrati hotela. Ni mi povsem jasno zakaj, ampak kjerkoli sva bila do sedaj v srednji in juzni Ameriki, povsod zvecer neprodusno zaklenejo svoje trgovinice, hotele in domove s tezkimi zeleznimi roloji. V tejle najini glavni ulici se ne vidi niti v eno izlozbo.

From Ecuador

No in potem gres zvecer ven na eno pijacko in potem ko cez tri ure prides nazaj v hotel, ga najprej sploh ne najdes, ker ga ni, ker je cisto drug kot je bil, ko je bilo svetlo. Samo tezka zelezna vrata. Ok, nekje mora biti zvonec. Ti so vedno na nenormalo visoki lokaciji ob vratih tudi za naju, ki sva skoraj od vseh domorodcev vecja za eno glavo. Pozvoniva. Nic. Se enkrat. Nic. Niti se ni slisalo, da bi kaj zvonilo... Hmm. Kaj bova morala poiskati kak drug place-to-stay..? Timbre, timbre, timbre... Stojiva ze 10 minut na prazni ulici pred zeleznimi vrati, kot dve budali. Na vrsto so prisli bolj desperate prijemi. Bum, bum, bum sva tolkla po plehu. Poink se koncno prizge luc...