Dvestopetdeset kilometrov proti jugu pa prideš na povsem drugo klimo, način življenja in dolžino dneva. Meni je v vseh teh letih daljših in krajših potepanj uspelo v glavi sestaviti superduper stikalo, ki ima dve poziciji:
doma in
kjerkoli samo ne doma.
doma pomeni business as usual, medtem ko
kjerkoli samo ne doma pomeni totalen preklop, trenutek, da stvari postaviš na glavo, pozabiš na samoumevne neumnosti in just greš with the flow.
Otvoritve potapljaške sezone vsekakor spadajo v drugo pozicijo. Smučke ostanejo doma, ok tekaški copati grejo zraven, v ropotarnici poiščeš neopren, plavutke in ostalo kramo. Kar manjka ima Matej.
Letos smo šibali na Rab. Kje to je verjetno veš veliko bolje kot jaz. Boris je bil šofer, meni ni bilo treba vedeti kam gremo. V glavnem bila je avtocesta pa cesta pa magistrala, trajekt, zabačene otoške cestice, hiška z apartmaji na hribčku, spodaj privat pomol. Lahko bi samo sedel na pomolčku, poslušal morje in vohal poletje. Ampak to bi bilo preveč enostavno. Gremo raje na boatič se potapljat v res mrzlo vodo, gret na sonce, trest v podpalubje, zasledovat jato delfinov, zvijat... tortilje, pečt čevape, laufat v hrib, naredit fotosešn, spoznat kako novo dušo, plezat neopažen čez sosedovo ograjo, vohat rože, stat na dežju, se smejat, obmetavat s storži in ustaviti čas. Tojto.
