Absolutno nič se ne zastopim na avomehaniko, vendar mene je tisto škripanje bolj spominjalo na uničen menjalnik kot na slabo zategnjen vijak na prednjem desnem kolesu

Avtobus je glasno rohnel, premaknil se pa ni nikamor. Stežka smo zlezli v mali klanček do glavne ceste. Ojej, sem rekel sam pri sebi, tole ne more biti nič dobrega...

Bili smo na pol poti iz Nuware Eliye v Kandy. Na poti se iz hribovite dežele s skoraj dveh jurjev spustiš na nekih 500m. Če prideš do dol. Že po prvih desetih kilometrih je v avtobusu pošteno smrdelo po zažganih bremzah, tako da me tisti beli dim, ki je puhnil izpod prvega dela avtobusa, ko smo se s kratkega postanka za malico in vece vračali nazaj na glavno cesto, sploh ni presenetil.

Avtobus se je nekako odkotalil na drugo stran glavne ceste, kjer je - kako priročno - doma avto mehanik. Avto mehanična delavnica je vključevala dotičnega avto mehanika, kup razmetanega orodja - od katerega sta res uporabna le dva kosa, kompresorček in švasmašino. Je pa ena stvar, ki je definitivno ne potrebuje in to je delovni pult. Tega ne boš videl skoraj nikjer. Kaj ti bo pult, če lahko skoraj vse narediš čepe...?

Avtobusi

Javni prevoz je smešno poceni. Za dvo, tri urno vožnjo z navadnim busom boš dal max 150 rupij, to je 0.9€. Lokalni bus bo imel seveda open window policy, se pravi ves čas odprta vsa okna in vsaj še sprednja vrata. Tipično ima na levi strani klopco za dva, na desni pa za tri potnike. Prva dva sedeža spredaj levo sta rezervirana za invalide, za njima sta dva sedeža za nosečnice, na desni, takoj za šoferjem je mesto za menihe in druga vrsta desno je za starejše občane. Pravilo menihov se striktno spoštuje. Tam bo tudi kak ata, ki komaj stoji, vstal in se umaknil mnogo mlajšemu monku. Starejšim se hitro odstopi kak sedež, prav tako mamam s tropom otrok.

Nočne vožnje znajo biti kar zoprne. Damjana je vsakokrat vsa nesrečna kako bo. Meni je bolj vseeno. Vtaknem slušalke v ušesa, naštimam kako fino muziko in zaspim.

Tokrat so bile skrbi odveč. Fin dvonadstropen avtobusek, sedeži so se kar dobro podrli nazaj. Edini problem je bil en mali mulc tik pred nama, ki je vreščal še preden sva se približala najnim sedežem. Potem je kukal nazaj in se glasno smejal. Ajoj mali daj mir. Potem sva se šla igrico. Mali je začel vse gibe ponavljati za mano. Hmmm :)) Roko čez oči, pa čez usta, pa glavo postrani kakor da spiš in zapret oči, pa prst v nos(!). Tamalemu se je potem nekaj nalimalo na prst. Dela bunkico, potem pa, ko bunkica ni hotela dol, pokaže mami, ki ga napizdi in imava mir celo pot.

From Chile

No skoraj. Nekje na pol poti se zbudim in stojimo v totalni gneči. Pred nami je cestninska postaja in proti nam se kadi gost bel dim. Jao, da niso spet kaki protestniki zažgali gume... Dima je bilo vse več, šofer pa je kar rinil naprej. Stlačimo se v kolono čisto ob strani. Po cesti tekajo bomberosi (gasilci). Policaj nekaj maha. Na enem od prehodov stoji en TurBur poln pene iz katerega se še vedno vali dim. Mogoče ima zato TurBus tisto zlato rumeno barvo v logotipu. Ja, tale se je dobesedno vžgal.

Avtobus leti v nebo

Zdaj greva nazaj na jug proti Bogoti. Datum odhoda se nekam nevarno bliza, ne vem kaj je zdaj to.

Ubodla sva do sedaj najdrazji bus. To bo prava raketa s stewardeso sem si mislil, ko so pulili pesote iz mene. Zvecer sem potem precekiral en bus pred najinim in res je bila raketa na kolesih. Imel je celo dva WCja enega za pinge in drugega za pingote. Strasno ql.

Kake pol ure zatem sva prisla na vrsto se midva. Tipu dam karto in mi pokaze proti nekaksni konzervi na sestih kolesih. Ah ne señor, midva imava raketo, tisto z dvema WCjema. Tip se ni dal motiti, vztrajno je mahal proti tistemu kupu plocevine na drugem peronu. WTF?

In tako sva pristala na leteci cigari. Pod zicem se mi je nekaj smodilo celih 9 ur, nisem vedel a naj klicem na pomoc al ne... Sem se bal, da bodo jajca trdo kuhana... V glavo je itak nabijala klima, tako da je bilo vzdusje cisto pravo za doziveti kak popizditis. Zadaj je se tulil en otrok, avtobus je itak ropotal, masina je ocitno le bila od rakete...

Na sreco ima MP3 player zaloge za vec kot 10 ur in lahko preglasi skoraj vso dretje. Skratka sijajno sva se zabavala.

Pingvini gredo v Kartageno

Sva ubodla karte za se eno nepozabno nocno voznjo z avtobusom. Zvecer smo krenili iz Medellina in zgodaj zjutraj pristali v Kartageni.

From Colombia

Vmes naju je posteno prezeblo, ker je el chofer nastimal klimo na -10C. Damjana se je sicer v svojem stilu sla mal kregat s soferjem sam ni nic pomagalo (na sreco naju niso vrgli z busa). Kao se ne da nic pomagat. Ja, itak.

To je bila moja najhladnejsa noc na avtobusu - pa jih imam ze veliko za sabo. Sem imel flis, kapo, klobuk, sal pa ni skoraj nic pomagalo. Ce bi le prisel do tavelikega ruzaka, ki je bil skrbno zaklenjen spodaj. Bus se seveda celo pot ni nic ustavljal tako, da za pingvina ni bilo nobenih dodatnih oblacil.

Ko se dolgo ne boste prisli nikamor...

Moje zle slutnje glede nasega direktnega avtobusa v La Paz so se uresnicile okoli 8h zvecer, ko smo se zaceli basat na bus. Tu je bilo vse polno domorodk s kupi vrec, odej in otrok. Kar nekaj lokalcev, ki so se nam pridruzili kasneje med potjo je pospalo kar po tleh. Da si prisel ven, si potem moral delati akrobacije po rocajih sedezev.
Prve 4 ure smo rili po enem prasnem makadamu. Parkrat smo sli rikverc, saj so cesto renovirali (dddd?) in je bilo potrebno zapeljati dol z utrjene (dddd?) ceste, pri cemer se je avtobus vsakic prav nevarno zazibal, da nisi vedel ali bomo pristali na boku ali ne. Ropotalo je itak toliko, da se nisi mogel pogovarjati...
Okoli 3h ponoci smo se parkirali na avtobusni postaji v mestu Oruro. El sofer je dejal, da gremo cez eno uro naprej v La Paz (dddd?). Kar nekaj ljudi je ostalo na busu plus nas 7 kaskaderjev. Skoraj cez eno uro je ves zadihan priletel kondukter in zacel razlagati, da je na busu premalo ljudi za La Paz in da ne bo peljal dalje. Bolj, ko sem mu razlagal, da nas je veliko, res veliko, bolj je tupil svoje. Odprl je bunker in zacel metati ven mocile (se rece ruzake po nase). Potem je zacel teci na drug konec postaje. Nas sedem pa za njim. Zadnji hip mu je uspelo ustaviti en bus, ki je rano odhajal s postaje. Mocile smo zmetali v bus in se odpeljali proti La Pazu. Juhu! Bus je bil ene 10x boljsi od tistega s katerim smo se pritresli do Orureja. Kljub mrazu smo pospali in prisli k sebi sele v La Pazu ob pol osmih zjutraj.
Sledil je en mali remont na avtobusni postaji, potem pa sva z dvema Nizozemcema picila dalje proti Copacabani, ki lezi ob jezeru Titikaka. Se 4 ure voznje in smo zmagali!

Cesta ni-je

Iz Batambanga sva se pobrala s prvim avtobusom. Ta je bil naslednji dan ob poldne. No ni bilo opoldne ampak ze bolj ob pol dveh. Seveda je bilo cakanje, da se zadeva pripelje, nadvse zanimivo in kratkocasno, saj ni bilo prav nic soparno in se manj vroce, pa se rodeo sva lahko gledala. Vsakic, ko si sefa vprasal Stari kje je bus je odgovoril, da tudi sam ne ve in da ima ocitno problem. Ja halo, kot da mi to ni prilo na misel.

Ze ko sva kupovala karto je tip nekaj omenjal, da je cesta res slaba in da je nekaj vozil obstalo sredi ceste zaradi cesar bi bilo potrebno del poti celo prepesaciti... Jao.

No tisti bus se je koncno pripeljal in nabasala sva se gor. Do meje je iz Batambanga 117 km, od tega je prvi del cisto prava asfaltirana cesta, drugi del - kakih 60km - pa je cesta ni-je. Za teh 60 km smo rabili vec kot 3 ure. Cesta je speljana po ravnici, kjer so rizeva polja in zelo zelo veliko vode, tako da ceste nimas nikamor premakniti. Ostanejo samo se neskoncne luze, za katere ne ves kako so globoke. Z busom smo kar nekajkrat posteno popluzili po tleh. Na sreco nam potem ni bilo treba pes, saj je bil sofer dovolj posilen, da nas je pripeljal do meje. Tu so naju malo prestrasili, da je potrebno biti pazljiv na male otroke, ki ti znajo kaj neprimernega zataknit v ruzak in potem imas probleme na meji. No z nekaj hitrimi koraki sva bila bila na Tajskem. Ura je bila okoli 8h zvecer. Ze zdavnaj se je stemnilo. Sledilo je se malo cakanja na bus, ki ni vedel, da bi morali priti ze tri ure nazaj. No, cakanje se je splacalo, saj smo bili delezni visokopritlicnega VIP busa. Vsak je imel na voljo vsaj 4 sedeze na katerih se je odlicno spalo. Tocno ob polnoci sva bila doma. Na Khao San Roadu.

Polar expedition

Po zacetnih travmah na avtobusni postaji sva koncno le nasla najin VIP bus. Zadevo na 12 kolesih, zadaj dva reaktivna motorja, v dveh nadstorpjih, wc, tv, dva stewarda, malica, voda, bonboni, dekce za pokrit (obvezna oprema za arkticne razmere, ki so kasneje nastopile)...
Damjani se je kar smejalo.

Seveda Damjana ne bi bila zdrava, ce se ne bi zagrebla za zadnjih 5 sedezev (ceprav sva imela druga dva sedeza..). Jaz sem ostal na najinih sedezih in tudi imel polno prostora. Opa zaenkrat. Ne vem v cem je fora, ampak na avtobusih neznansko radi vrtijo na on-board-tvju video spote. Gre seveda za lastno produkcijo, kjer nikoli nisi povsem sigurn, ce gre za posnetek karaok al ne... Tu so imeli na enem VCDju stiri spote, ki smo jih lahko gledali vsaj dve uri. Na koncu bi ze skoraj znal celo besedilo...

Busek je medtem pridno drvel proti Pakseju. Enkrat med potjo sem se zbudil in opazil, da imam novega soseda. Ker menda zadaj ni bilo vec prostora, se je moral vsesti k meni. Khmmm. Seveda je po pricakovanjih v avtobusu z vsako uro padla temperatura za kakih 5 stopinj. Si predstavljate kako je bilo po 12tih urah voznje... Tu so prisle prav vse deke, ki si jih uspel nagrabit naokoli. Ko smo vsi mrzlicno zapirali aircon, je zacelo pihati kar skozi zvocnike... Damjana je bila vsa srecna zavita v flis. Njen vojni izkupicek tudi ni bil slab - 5 dek! Mislim, da sva zmagala.

Na jug

Glede na to, da sva casovno nekje na polovici poti sva najin kompas obrnila proti jugu. To pomeni iz Luang Prabanga nazaj v Vientian potem pa dobrih 650 km na jug v mesto Pakse.

Prvi del poti je ze za nama - sedaj sediva v aircon internet caffeju in se psihicno pripravljava na nocni podvig - 12 ur VIP avtobusa. Jutri zgodaj zjutraj naj bi potem ze bila v Pakseju. Kako in kam naprej bova videla, ko bova tam.

Pot iz Luang Prabanga sva premagala v 35 minutah. Ja po hribu navzdol gre hitreje :).

Highland Expresssss

Ok tole bo se ena matematicna uganka: 250km, dobrih 7 ur, 789 levih ovinkov in 561 desnih, skupna visinska razlika vsaj 2000m. A je tu boljse povprecje, kot zjutraj iz Kamnika v Ljubljano?

Torej iz Vang Vienga sva se odpravila z Luang Prabang po najboljsi (bolj ali manj edini asfaltirani) cesti, ki povezuje cel sever z osrednjim delom Laosa. Cesta se celo pot vije gor in dol, kilometri pa se nikakor nocejo izteci.
Vmes nas je malo se zalilo. To sicer ne bi bilo nic katastrofalnega, ce na najinem VIP busu ne bi nase prtljage vozili kar na strehi. Ok, ni panike, se ustavimo v enem naselju (berih treh hisah za cesto) in nas kondukter kupi mal plahte na metre in zadevo popravi.

Kar fino pretreseni smo potem pozno popoldne popadali iz busa na postaji. Potem je blo treba pridt se do mesta in poiskati place-to-stay. Amapk to je bilo bistveno manj bolece.

Zvecer sva odkrila neskoncno ulico s handicraft marketom (Boris - mislim, da sem nekje videl tudi ene tamburice). Imajo tut pol drugih zadev, sem Damjano komaj spravil stran. A kdo rabi kako posteljno pregrinjalo, imava jih pet? :)

Supersonicno v Vang Vieng

Vceraj sva dobila vize za Kambodzo, tako da sva se lahko danes pobrala iz Vientiana. Kakih 150km severno je ena vas Vang Vieng v kraskem stilu. Hribcki so ze tapravi, menda je okoli se polno postojnskih jam. Bova precekirala jutri.

Pot do sem je bila seveda brez konca in kraja. V treh urah smo naredili 150km... Pa samo mal v hrib smo sli pa ene 50 ovinkov je bilo. Zakaj bi peljal 80km/h, ce lahko 30?

Boats, trains and buses

Danes sva raziskovala prevozna sredstva v BKK. Vse je slo gladko dokler se nisva usedla na sicer pravi bus, ki pa je vozil v napacno smer in po kaki uri voznje pristala (oz. so naju vrgli ven :) v eni da-ne-bom-rekel-kake-grde-besede... Za tolazbo sva se potem ustavila na PatPongu in zdaj je ze malo bolje...