Nočne vožnje znajo biti kar zoprne. Damjana je vsakokrat vsa nesrečna kako bo. Meni je bolj vseeno. Vtaknem slušalke v ušesa, naštimam kako fino muziko in zaspim.

Tokrat so bile skrbi odveč. Fin dvonadstropen avtobusek, sedeži so se kar dobro podrli nazaj. Edini problem je bil en mali mulc tik pred nama, ki je vreščal še preden sva se približala najnim sedežem. Potem je kukal nazaj in se glasno smejal. Ajoj mali daj mir. Potem sva se šla igrico. Mali je začel vse gibe ponavljati za mano. Hmmm :)) Roko čez oči, pa čez usta, pa glavo postrani kakor da spiš in zapret oči, pa prst v nos(!). Tamalemu se je potem nekaj nalimalo na prst. Dela bunkico, potem pa, ko bunkica ni hotela dol, pokaže mami, ki ga napizdi in imava mir celo pot.

From Chile

No skoraj. Nekje na pol poti se zbudim in stojimo v totalni gneči. Pred nami je cestninska postaja in proti nam se kadi gost bel dim. Jao, da niso spet kaki protestniki zažgali gume... Dima je bilo vse več, šofer pa je kar rinil naprej. Stlačimo se v kolono čisto ob strani. Po cesti tekajo bomberosi (gasilci). Policaj nekaj maha. Na enem od prehodov stoji en TurBur poln pene iz katerega se še vedno vali dim. Mogoče ima zato TurBus tisto zlato rumeno barvo v logotipu. Ja, tale se je dobesedno vžgal.