Where do you want to fly?

Recimo...emmm... domov!

v živo: guat-the-fuck?

Ja danes je bil uradno najin zadnji dan v Gvatemali. Pričakala sva ga kar v Antigui. Dopoldne u izi po mestu gor in dol. People watching med basanjem s frozen-jugurt sladoledom. Luštno. Prečekirala sva še eno podrto katedralo, si kupila v pekarnici kruhke za sedviče z aguakatejem, ki sva jih imela za malico pa še dva sva si naredila za na pot. Yummy.

Ker naj bi bil let ob pol 6h popoldne sva se pofočkala za avtobus ob 12.30. Iz Antigue do letališča v Guatemali je uro in pol. Do odhoda bo še kar nekaj časa ostalo zato sem si na netbook naložil še par igric, da nama ne bo dolgčas med čakanjem :)

Potem je odbilo 10 do pol enih. Tisti težek ruzak poln suvenirjev sem komaj odnesel ven. Señora Irma, gospa pri kateri sva piknikarala zadnje dni nama je še pomahala pa sva šla. No, ne daleč, samo do vrat. Sva imela door-to-door pickup service. Moderno.

Kje je kaj... do zdaj...

Do kam smo pridrajsali s telimi posti... Tam kjer je zvezdica je Mexico City, kjer sva začela. Potem malo manjka zgodbic iz Mehike - naslednje tri pike, od tu naprej pa se že da kaj prebrat :)

Antigua

Antigua je bila v kolonialnem času prestolnica države, potem pa so se po nekaj destruktivnih potresih odločili, da preselijo upravo malce nižje dol v Guatemala City. Luštkano mestece s pisanimi hiškami in celim kupom katedral. Ceste so kamnite, tlakovane z ne ravno pretirano ploščatimi kamni kar pomeni, da je po njih potrebno počasi voziti, previdno stopati in če si na kolesu kar pošteno poganjati, da se prebiješ na drugi konec mesta.

Busi, puške in kombiji

Sva kupila karto do Guatemala Citya s povezavo ob 14h naprej za Antiguo. Guate menda ni ravno prijeten kraj, tako da sva rekla, da če se že ravno furava, greva še eno uro naprej v malček bolj prijazen kraj.

Tule se da potovati nekako v treh, štirih razredih:

Kolektivo

kombiji, ki furajo na točno določeni ruti znotraj mesta ali po njegovi ne preveč šini okolici. Za cesto mu pomahaš in ti ustavi.


Čiknbus 

predelani ameriški šolski busi, pol letniku novejši od tistih v Belizu, tudi bolj baročno okrašeni. Ustavijo se na vsakem vogalu in ja tudi čikni se furajo z njimi. Onka odprta, prepih. Šoferji malce bolj divjajo čez ovinke in uporabljajo tehniko gas-bremza-gas-bremza.

Enter Guatemala

V Gvatemalo sva že drugič vstopila po vodi. Tokrat ni bila sladka pač pa slana. Iz Dangrige sva se spustila povsem na jug Beliza, tu našla čolnarja, ki za kar konkreten denar vozi potnike v gvatemalski Livingston. Trip traja pol ure in košta 30 dolarjev. Ameriških, na belizejskih.

Livingston je spet eno bolj zaspanih mestec. Ko pristaneš, greš najprej v en hrib poštemljat passport, da še uradno vstopiš v državo. Tokrat ni bilo treba plačevat žepnine uradnikomin in sva dobila štempiljko kar zastonj. Moram priznati, da sem bil šokiran. Vrnila sva se nazaj v pristan in tam ujela še zadnji čolnič, ki pelje po reki navzgor skozi impresivno sotesko in čez kar konkretno jezero v mestece Fronteras oz. Rio Dulce, kot ga imenujejo kar po reki ob kateri stoji. Mesto je s sosednjim povezano z enim najdaljših mostov v srednji Ameriki. No midva sva prišla do polovice pa se ni zdel tako zelo dolg. Je pa kar visok.

Tikal

Samo zaradi nekega mesteca na otočku se ne bi splačalo lezti v severno Guatemalo. Flores je med drugim dobro izhodišče za obisk Tikala, enega bolje ohranjenega in restavriranega majevskega mesta. Ker je čez dan kar pošteno vroče je treba tja čimprej. Midva sva se pri polni zavesti odločila, da greva na busek ob 4.30 zjutrej.

To potem zgleda tako, da na pol zaliman sredi noči stojiš pred hotelom, tako kot še nekaj zgubljenih duš pri sosedu in tri hiše nazaj... Ko se mimo pridrajsa kak turismo kombi pomoliš karto in gledaš ali te bo spustil gor ali bo le rekel otra...

Dočakala sva svoj busek. Hop gor in spat za naslednjo uro. Potem postaja sredi deževnega gozda. Vhod kot v Jurrasic park (ob koncu filma), kjer kupiš karto ene 5x dražje kot lokalci. Nekaj čez 6 smo z vodičem mahali proti prvemu templju. Ime mu je bilo Boris. Vprašal sem kako to in povedal, da imam prijatelja, ki mu ima isto ime a je za pol metra višji. Fora s temi Borisi je v tem, da so v času njihove 36-letne državljanske vojne  imeli nekaj pomoči s strani Rusov in od tu izvirajo tudi imena.

Flores

Flores je eno miceno mestece na enem micenem otočku. Popoldne, ko sva prišla je bilo res vroče. Ni bilo dolgo, ko se je uscalo. Sem šel stat ven na balkon na dež. Je bilo prav fino, le prekmalu je nehalo.

 

Welcome to Guatemala

V seveni del Gvatemale - v mestece Flores - sva prišla iz mehiškega  kraja Palenque. Mogoče koga to spomni na kako majevsko mesto, če ne, nič hudega, bom dal par fotk gor. Kasneje. Zdaj moramo priti v Gvatemalo.

Iz Palenqueja vodi v Gvatemalo ena bolj zabačenih poti. Kako zadeva zgleda: kupiš karto za air con kombi, čoln in avtobus za nekih 20 eurov, vstaneš ob pol 6h zjutrej in se postaviš za cesto, da te poberejo...

Updejt

'čer oziroma 'dan al kaj je že tam na drugi strani luže..? Sam en micen updejt kje sva, ker je bilo nekaj časa vse tiho. Ja, tudi jaz sem vztrajno pritiskal F5, pa se samo od sebe noče nič premaknit.