Gremo plezat

Vsem tistim, ki bi se radi strokovno podučeni lotili kakega novega športa, predlagam tečaj športnega plezanja.

Mokra desetka

V soboto se je zgodila blejska nočna desetka. Vremenska napoved je ostala deževna, zato se tokrat nismo parkirali v kampu, ampak se dobili par ur pred štartom v Zaki. Vreme se je kar držalo. Okej, nad nami so bili temni oblaki ni pa deževalo.

From Nočna 10ka 2012

Nočna 10ka 2011

Preživel nočno desetko. Trening definitivno ni imel velikega pomena.

From Nočna 10ka 2011

Zakampirali smo se že na tradicionalno mesto v kempu. Tu nas že poznajo, zdaj smo že stalni gostje. Na srečo ne vedo, da smo vsakokrat tudi krivi, da folk okoli nas nič ne spi. Do popoldneva smo se počasi vsi nakapljali na kup. Številke smo dobili, kjupon za kremšnite tudi pa cel kup reklam in etin kozarec nekakšne omake.

From Nočna 10ka 2011

Kera j ta prava paj letas ta plava?

Ja,

Zaenkrat me prav nič ne skrbi kako bom tole spravil pod streho, čeprav bi me verjetno moralo. No, vsaj malo. Za seboj imam točno 4,5km treningov teka. Letos sem tek res porinil nekam v čisto zadnji plan.
Športni rekviziti z dvemi kolesi, ki gredo na gravitacijo so zadnjem času bolj popularni :)

Torej, letos bo tole bolj boj za preživetje. Brez dvoma bo zabavno...

Never stop exploring

Kar nekaj časa naju je trail vztrajno vodil proti vzhodu. Da sva off course nama je bilo jasno po prvih petih minutah. Že zdavnaj bi morala najti kakršno koli pot levo, če bi se hotela priključiti nazaj na enega od trackov v bajk parku. Ustavila sva se na majhnem grebenčku sredi gozda, se spogledala in zasmejala. Never stop exploring. Pičila sva naprej v desno, drugam itak ni šlo.

Nekje zelo proti dnu sva končno ujela eno potko v levo. Seveda je bilo za rešitev v zadnjem momentu že prepozno, ampak vseeno je bil kar ok feeling se voziti nazaj proti areni. Vmes sva našla še eno totalno creepy na pol razsuto grobnico sredi tiste gmajne. Ogromen, res ogromen, povsem iz merila, kamnit INRI je bil še vedno pripet na desno stran pročelja in se je prav pošastno nagibal nad vhodom v prazno luknjo. Prav dolgo nisva ostala tam... Sva morala najti pot ven.

Tole dirkanje po Pohorju je res top zadeva. Vredeno poti. Na koncu dneva si totalno sesut, pa ti gre kar na smeh. Cool. Priporočam. Kar veselo pot pod noge, pa pozabi povedat, če greš gor. Z veseljem delam družbo ;)

Kar je še najvažnejše: Never stop exploring.Tudi če gre pot v napačno smer in če nate preži okamenel INRI. Čaw.

Cycling to Postojna... no-weather-what

Skoraj čez noč se je zgodil tradicionalni Špica predpoletni piknik. V Postojni adrenalinski park, v zaledju Primorske pa plac za zvečer. Alternativa busu od Špice do Postojne je bila dobrih 60km dolga kolesarska tura. Bolj, ko sem gledal vremensko napoved za torek, bolj blesava se mi je zdela ta pot... Halo, riniti v gotov tuš, če ne celo pot pa vsaj na dveh tretjinah. Humm. Samo, bolj, ko je neka stvar butasta bolj zabavna se zdi. Na koncu se nas je našlo šest kamikaz.

Ker so stranske poti zanimivejše od glavnih smo do Vrhnike šibali mimo Horjula. Od tu naprej pa zakaj bi rinil v vrhniški klanec, ko pa je Zaplana le eno dolinco stran. In smo šli čez Zaplano. Tu nekje nas je ujel prvi taprav dež. Po adrenalinskem spustu v res močnem nalivu smo pociljali prvi senik in se parkirali na suhem... Vmes je še parkrat pošteno treščilo...

Potem je bilo treba najti le še pot do Logatca in po klasiki čez Planino in kačje ride porinit bajk do Postojne. Na koncu sem bil premočen do kože, treba je bilo le paziti, da se nisi preveč ohladil...

V glavnem zabavna tura po stranskih poteh stranskih poti. Nabralo se je skoraj 80km v dolžino in kar poštena višinska razlika... Če ima kdo kako noro idejo za kolesarski izlet kar na svetlo z njo. Sem skoraj zagotovo zraven :)

Javornik

V nedeljo smo šli en krog na Javornik. Prvič letos zame. No bilo je malce več fur kot ena sama. Park je zopet pod okriljem Kamplca kar blagodejno vpliva na stanje in število prog. Malček smo imeli drsalnico saj je dan poprej kar dobro namočilo tele hribe. Sem se tolikokrat prekucnil, da na koncu sploh nisem več štel :)

Tek trojk

Klemen je bil tako prijazen, da je včeraj skočil po material za tek trojk. Zdaj imamo vsak svojo cifro, večinoma doma... Ja, Simon jo ima varno shranjeno v službi. Menda bo jutri prej štartal :)

No, ko sem tako pameten glede tega kdo ima kje svoje stvari: prideva zvečer domov, začnem na kup nosit robo za tek. Hlače, sponzorsko majico, cifro, aha še svoj čip. Crap! Kje je moj čip? Vidim ga pred očmi... Samo kje je pacek mali..? A veš, ko se skušaš z retrovizor tehniko spomnit kdaj si neko stvar nazadnje videl in kam hudiča si jo dal. V rikverc mi ni šlo kaj prida od rok. Tema. Verjetno je nekje v pisarni na mizi (kjer je res ogroooomno stvari). Ajde, nazadnje sem ga imel na sežanskem teku, vendar sem ga vzel dol ko sem si napeljal tiste super duper šnernce. Kdo vem kam je to šlo... Vseeno bolje, da iščem tisti mali rumeni krogec zvečer kot pol ure pred tekmo. Masiranje spomnina ni nič pomagalo, grem postravljat pisalno mizo....

!Aha!, nekdo je naložil kup knjig nanj! Cool. Vzamen čip in vrnem knjige na svoje mesto na mizi.

Jutri samo ne smem  zaspati pa bo. Me pa malce skrbi kakšen bo naš performace...

Vodni športi

Konec tedna je že legendarni tek trojk. Panoramski ogled Ljubljane z severne strani, vzpon na Golovec in spust proti Prulam. Še dva ovinka in si na ciljni ravnini pred Prešercem. Letos smo se s Simonom in Maretom že tretjič prijavili na ta skoraj 13km dolg podvig.

Ker vsak podvig terja tudi nekaj treninga sem k zadevi pristopil skrajno resno. Od zadnjega tekaškega eventa je minilo celih 43 dni. V tem času sem šel točno 2x tečt.

Prvič, 3 dni nazaj, 5km, da vidim če sploh še znam. Vmes me je ujel še en majhen nalivček, vendar ni bilo panike, ker sem imel špuro čez gozd in je zadeva izpadla prav prijetno.

Takoj naslednji dan sem traso podaljšal na 7km. Štartam zopet proti šumi. Po dobrih 5 minutah teka se je črno nebo odprlo in uscalo se je kot iz škafa. Vsi tisti svetlo zeleni listki niso prav nič pomagali. V naslednjih desetih minutah sem bil premočen do kože. Povratek domov seveda ni bil opcija, sem preveč trmast. Potem se je usula še toča. No tukaj stvari niso več bile pretirano zabavne. Vsakič, ko me je zadelo tisto drobno zrno ledu sem si rekel au. Au, au, au, au, au, au, au. Parkrat je še treščilo nekje ne prav daleč od potke, ampak ej kakšna je pa verjetnost, da te zadane strela, sploh ker kaj drugega kot nekaj totalno premočenih cunj in poplavljenih copatov itek nisem imel na sebi. Po 6,7km sem zopet prišel iz gozda. Dež je ravno ponehal, nebo je bilo spet modro. Klinc pa krajevne padavine.

Včeraj sem imel dan za regeneracijo. Tekaško regeneracijo. Torej grem lahko na bajk. Ga zvlečem na enega od še neosvojenih vrhov Rašice in zuuum po največjem blatu v dolino. Needless to say - nisem prišel do dna ko se je uscalo. Blatna zverina je šla po hitrem postopku v avto in doma pod tuš :)

Tile vodni športi so prav zabavna reč.

Wake up Dorothy! we are not in Kansas anymore

Danes zjutraj, no dopoldne..., ok skoraj opoldne sem se zbudil v Ozu. Kanzas je bil pol dneva stran. Verjetno obsijan s soncem, sveže zratrakiran... Jp, trip v Švico je bil over... Res odličen smučarski trip, krasna ekipa, uživancija na snegu...



Tehnični detajli

do Thyona je nekih 750 kilometrov, točno dva semaforja in tri cestninske postaje kar znese 11 ur vožnje, ki se jo da fizično izvesti z enim vztrajnim šoferjem in dobro popdporo statistov v avtu. Cool je, če ima vsak v žepu kakih 50 eurov za benz, tudi tortica cdjev z muzko pride prav, če imaš ne preveč gobezdavega garmina potem je to to.


Snežinke in kruh

Snežilo je kak dan preden smo prispeli. Parking placi na vrhu so bili idealni za vožnjo z ročno. Na smučišču pa taprav sneg, neskončno smučarskih prog, rebrca zgodaj zjutraj plus svež kruh v pekarnici in zaspani učki ob zajtrku.


Ne igraj enke s prijatelji

Ne. Ker ima vsak svoj prav, svoja pravila in iz tega ni še nikoli bilo nič dobrega. Smo naivno poskusili odigrati dve, tri runde pa se ni dobro izšlo. Activity še vedno zmaga pa Piklovi tepihi so tudi blazno zabavni.


Staff

Folk je bil nenormalno prijazen. Povsod so simpatično zavijali boonžuur. Čeprav prav mudilo se pa ni nikomur. Poleg živjo, adijo in hvala smo se naučili še četrto nepogrešljivo besedno zvezo: vin chaud.


Nju jir

Najboljša stvar glede novega leta je bilo to, da sploh ni bilo novoletnega vzdušja. Nobene kičaste napetosti okoli spremembe datuma, nič. Hiphip hura! So pa bile zadnje minute v znamenju iskanja šampanjca in dirjanju na prosto kjer smo pod jasnim nebom imeli enega najdaljših ognjemetov.


Team

Šime, Špela, Kanc, Anja, Pikl, Mirjam, Damjana. Top.

kuvadratlon

en dan štiri discipline: smučarija, activity, karaoke in fuzbal. eno hujše od drugega... :)

You lost today, kid. But that doesn't mean you have to like it.

...servis z nasprotne strani... fak, spet dolga nekam na zadnjo črto... kaj zdaj?.. močno žogo nazaj ali točno merjeno kratko, ki bo padla dol takoj za mrežo... damn...

Anja je zvohala, da je ta vikend badminton turnir pod okriljem kranjskih študentov. Super priložnost, da preiskusimo svoje veščine. In smo šli. Na vse zgodaj v soboto proti Kranju.

Razdelili smo se v štiri skupine za predtekmovanje. Padel sem v vod smrti. No bolje rečeno "pred" vod smrti. Se pravi sem v temi, slep, trak čez oči, ostali pa me rešetajo. Ne pretiravam. Točno tako je zgledalo na igrišču. Če je večina folka na turnirju liga A, sem jaz nekje pri D. Ja, mi je bilo hudo, sam potem, ko vidiš kako drugi igrajo lahko rečeš le wow. Bo treba malce potrenirat potem pa spet na turnir :)

Malce nežnejši tretma je doživela Anja. Čeprav povsem na vrh tudi ni šlo.

All in all je bila tole res fina stvar. Treba zdaj preiskusit kako foro s turnirja na regular soigralcih. Hehe.

DH Rašica

Med vikendom smo se preselili na Rašico. Start zgodaj zjutraj, ko se je še delal dan :) V soboto delovna akcija: očistiti nov track. Veje, skalce, hlodi, drevesa... Kaj vse se da narediti z malo lokarco (toj žaga za tiste, ki ste z mesta) in topo sekiro. No to, pa kar nekaj časa in kar nekaj težkega fizičnega dela (čeprav je par človečkov pod vtisom, da nisem sposoben za kaj takega? a?). V izmenah. Brez piva.

Zatem, ko smo prežagali še zadnji hlod je Miško iz svoje kone naredil harmoniko. Boink! in imaš otroško kolo.

From Rebooting

V nedeljo se je bolj malo delalo in malce več furalo. Pa sej je nedelja ane..?

Auf. Da ne boš zaspal za kolo.

Message ob šestih zjutraj. A pa nismo ravno dobro prišli domov? Blackout.

...

Okoli desetih sem že s kojlerja šraufal sprednje kolo in tlačil bajk v avto. Ok, os je na svojem mestu, prednje kolo u kufru. Alles gut. Potem je uscalo. Dej, sej smo waterproof.



Zum zum do Rašice. Janko in Bolta sta bila že na poziciji. Samo spogledali smo se. Smeh. Pričakovanje. Adrenalin. Kapljice dežja so mi kapljale s kapuce.

Bolta je rekel, da moramo dati včerajšnji film ven iz sebe. In smo ga. Recimo. Se mi zdi, da se vrača nazaj kot bumerang... Nova smer. En del sva z Jankotom usekala čisti off track. Pulz na maxHr in po mokrem listju na blatni podlagi v dolino. Mmmmmm.

Back on track

:)

Spet na sneg

Moelltal drugič. Lepa sobota... kam drugam kot spet na sneg? Mhmmm, vse zgleda, da bo tole dobra smučarska sezona...

From Moelltal part deux

From Moelltal part deux

From Moelltal part deux

From Moelltal part deux

Ljubljanski maraton

From Ljubljanski maraton 2010

Še ena zapadla obveznost... ljubljanski maraton... Ja letos v vlogi gledalca, s fotkičem v roki in akreditacijo okoli vratu. Nekaj malega tolažbe za odpadel nastop... Sej, po pravici, sem se potolažil že dan poprej na snegu. Ja gleženj še ni pripravljen za vztrajno nabijanje po asfaltu. Moji vrli prijatelji so to neljubo poškodbo klasificirali kot Davidov gleženjček.

From Ljubljanski maraton 2010

Definicija gre približno takole:

Davidov gleženjček je poškodba, ki nastane pri udarcu trdega objekta (npr. konjskega kopita) ob zunanjo kost gležnja. Ta hitro zateče, gibanje postane oteženo in boleče. Oteklina v roku nekaj dni izgine. Po tej prvi fazi poškodbe sledi relativno veliko jamranja, se pa posledic udarca ne vidi več kaj dosti. Osebek lahko popolnoma brez bolečin igra badminton, zabija na odbojki, se zvira po powerplejtu, se fura z bajkom po gmajnah gor in dol. Le tek mu povzroča neznosno bolečino v gležnju na kar konstantno opominja svojo okolico.

From Ljubljanski maraton 2010

Ob štartu 10ke in potem malega in tapravega maratona mi je bilo hudo, kasneje pa ne več. Kako dobro je gledati skoraj neskončno maso pisanih majčk, ki se trudi nekako zalaufati mimo štarta... Zadaj se je slišal poživljajoč ritem the stroj mašine... Ja, takrat mi je bilo res žal, da me ni vmes...

From Ljubljanski maraton 2010

Mali maraton je sedaj prestavljen na naslednjo sezono. Anja in Mare sta z njim suvereno obračunala letos, meni pa ostane better luck next time. Do spomladi pa na sneg, ane..?

From Ljubljanski maraton 2010

From Ljubljanski maraton 2010

Start smučarske sezone 2k10-11

From Start smučarske sezone 2k10-11 :: Moelltal

Zdaj bo počasi minil teden od res fantastične otvoritve smučarske sezone. Štirje padalci na poti v Moelltal in nihče ni točno vedel kako se pride tja. Ja, ok, do Spitala potem pa po eni dolini proti hribom. Simpl. Ja. No, ne. S smučarsko karto v žepih smo malce bluzili po odcepih z avtobahna v okolici Spitala... potem pa le našli pot naprej.

From Start smučarske sezone 2k10-11 :: Moelltal

From Start smučarske sezone 2k10-11 :: Moelltal

Moelltal... Malo smučarjev. Krivi so bili res neprijazni vremenski obeti. Vsaj enkrat se je slaba napoved izkazala za zgrešeno. Sončk, super sneg, nobene gneče, germ knedl mit vanilia sose - perfekten štart sezone.

From Start smučarske sezone 2k10-11 :: Moelltal

Domov se nikomur ni mudilo. V dolino smo se prikotalili z zadnjim vlakcem in se zadnji odpeljali s parkinga. Ja, prvi gor (ahem) in zadnji dol (wiii). Zmaga.

From Start smučarske sezone 2k10-11 :: Moelltal

Bajkerski sezoni so zdaj res že šteti dnevi. V petek smo lovili zadnje sončne žarke takoj po službi. Anja - bycyclerka - je preživela spust. Ni pa preživela poti domov moja zadnja guma, ki je spustila dušo nekje na vaški poti kaka dva kilometra pred domom. Na srečo sem do tedaj že ujel Damjano in Maxa, ki sta tudi šibala domov. Porivanje bajka takole v družbi je čisto zabavna reč... Ja, flat no. one na kojlerju, upam da naslednjega še nekaj časa ne bo.



Sobota - še ena seansa na Rašici. Za dobro jutro, ki je hitro postalo popoldne... En spust, dva vzpona, v drugo sem zalutal nekje na grebenu. Potem sem le našel pot dol do Mengša. Pa v Oranžerijo na čaj in skutino pito :)

Zvečer sem imel priložnost preiskusiti stanje gležnja na kratkem šprintu do avta, pa mi ni bil rezultat prav nič všeč. Kaže, da bo tudi cici tek na maratonu malo preveč v tem trenutku. Damn. Od kar sem prizemljen gledam koliko tekačev trenira za zadnji tekaški event sezone. Brez skrbi - večina jih ima tek že vrh glave. Se mi zdi, da vsi samo še čakajo na prihodnji vikend, da bo konec s tekanjem v mrazu, dežju, mraku,... s treningi vsak drugi dan in spremljanjem kilometrov, minut in tempa. Vem, da bi bil sam v isti kaši, če ne bi bil na rehabilitaciji - ja ok vem da ni pametno šopati z bajkom gor in dol po Rašici, samo je pa res, da je kolo bolj nežno z gležnjem kot tek.. ane? Po eni strani mi je žal za 21ko... sploh zdaj, ko me že od prejšnjega petka čakajo čisto nove tekaške supergice, da jih namočim v kako lužo... Po drugi strani pa... briga me... ;)

Job, bajk, uphill, downhill, pivo

Jaaaaaaa, končno spet sonček! Sem v veliki meri solar powered pajac (poleg muslija, avokada in cukra :), tako da mi tale vreme fila baterije na polno.

Popoldanskemu jurišu na Rašico se seveda potemtakem ne morem odreči. Ok, pa čeprav to pomeni, da je nujno vstati kakih 20 minut prej (kar je zame izreden dogodek), bezljati po flatu gor in dol, nabrati vseh n kil zaščitne opreme in rezervnih delov ter stlačit bajk v avto. Od tu naprej je samo še juhuhu.