Cesta ni-je

Iz Batambanga sva se pobrala s prvim avtobusom. Ta je bil naslednji dan ob poldne. No ni bilo opoldne ampak ze bolj ob pol dveh. Seveda je bilo cakanje, da se zadeva pripelje, nadvse zanimivo in kratkocasno, saj ni bilo prav nic soparno in se manj vroce, pa se rodeo sva lahko gledala. Vsakic, ko si sefa vprasal Stari kje je bus je odgovoril, da tudi sam ne ve in da ima ocitno problem. Ja halo, kot da mi to ni prilo na misel.

Ze ko sva kupovala karto je tip nekaj omenjal, da je cesta res slaba in da je nekaj vozil obstalo sredi ceste zaradi cesar bi bilo potrebno del poti celo prepesaciti... Jao.

No tisti bus se je koncno pripeljal in nabasala sva se gor. Do meje je iz Batambanga 117 km, od tega je prvi del cisto prava asfaltirana cesta, drugi del - kakih 60km - pa je cesta ni-je. Za teh 60 km smo rabili vec kot 3 ure. Cesta je speljana po ravnici, kjer so rizeva polja in zelo zelo veliko vode, tako da ceste nimas nikamor premakniti. Ostanejo samo se neskoncne luze, za katere ne ves kako so globoke. Z busom smo kar nekajkrat posteno popluzili po tleh. Na sreco nam potem ni bilo treba pes, saj je bil sofer dovolj posilen, da nas je pripeljal do meje. Tu so naju malo prestrasili, da je potrebno biti pazljiv na male otroke, ki ti znajo kaj neprimernega zataknit v ruzak in potem imas probleme na meji. No z nekaj hitrimi koraki sva bila bila na Tajskem. Ura je bila okoli 8h zvecer. Ze zdavnaj se je stemnilo. Sledilo je se malo cakanja na bus, ki ni vedel, da bi morali priti ze tri ure nazaj. No, cakanje se je splacalo, saj smo bili delezni visokopritlicnega VIP busa. Vsak je imel na voljo vsaj 4 sedeze na katerih se je odlicno spalo. Tocno ob polnoci sva bila doma. Na Khao San Roadu.