Epilog

Ponavadi naju zvlečem v kake kraje, kamor se vsaj malo bojim iti. Bolivija je bila ena takih: tipi ne govorijo angleško, v La Pazu je vladala panika s taxisti, ki so ugrabljali tujce, itak so Bolivijci zelo revolten narod. Tudi Kolumbija je pri nas na slabem glasu. Droge, karteli in druge stereotipne ideje. Strah in adrenalin... Mmmm.

Pri Ekvadorju ni bilo več nobenega strahu v igri. Država je vmes med Kolumbijo in Bolivijo, ok plus minus kak Peru. Španščina tudi ni več tako velik problem. Štekam itak večino stvari, v obratni smeri se pa s sedanjikom tudi kar daleč pride.

No vseeno me je malo stisnilo, ko smo pristajali v Quitu med vsemi tistimi malimi kockastimi hiškami. To je pa vse. No skoraj. Naslednjič me je stisnilo, ko so razjarjeni demonstranti jurišali na naš avto. To je pa res vse.

Ekvador je kul. Off season je time to go. Tujcev skoraj ni več. Turisti zginejo še toliko prej. Backackerji smo bolj trdoživi. Sem ter tja srečaš kakega "našega" in ga z nasmehom pozdraviš. Zanimivo je, da smo tu Evropejci bili bolje zastopani kot Amerikanosi. Očitno je že premrzlo zanje.

Tokrat se mi je ob povratku zgodilo, da sploh nisem imel občutka, da se potovanje končalo. Zaenkrat se mi dogaja na polno in še vedno nisem povsem "doma". Ali pa tega le nisem opazil..? Game on!