Ljubljanski maraton

26. oktober lani, ura je nekeje okoli 11h dopoldne. Stojim na popolnoma prazni Dunajski s fotkičom v roki in se tresem od mrazu. Potem začne nekaj migetljati na Bavarcu. Kmalu se mimo usuje nekončna množica tekačev. Ljubljanski maraton.

From Ljubljanski maraton

Letos je bil Euromaraton moja zadnja tekaška preiskušnja. V Ankaranu sem sam pri sebi rekel to je to, konec za letos. Copati so šli v omaro čakat pomlad in toplo vreme, jaz pa sem čez kake tri dni popihal v Ekvador.

Par dni nazaj sem kupoval malo daljše tekaške hlače, da me v nedeljo ne bo zeblo. Oktobra je lahko mrzlo. Copati ležijo v hodniku, uspešno sem opravil en trening in pripravljen sem na akcijo.

Ko sem se nekje v ekvadorskih Andih odločeval ali naj se vendarle prijavim na tek, sem pozabil na mraz in se spomnil na čudovit občutek prihoda v cilj. Če bi šel jutri zgolj fotkat event, bi zavidal folku, ki bi s skritim nasmeškom šibal čez cilj. Letos bom tudi jaz na drugi strani. Boril sem bom sam s sabo, kilometri in časom. In zmagal. Zmagal bom Manca zate.