Smokuški vrh

Smokuški vrh je eden od razglednih vrhov nad Begunjami. V centru vasi sva parkirala potem pa na blef iskala pot, ki bi  naju peljala do bližnje cerkvice, od koder gre pot naprej do te razgledne točke. Sva našla eno potko, ki je vodila v hrib mimo pašnika s konji, potem si je hitro premislila in se spustila nazaj dol. Hum...

Kmalu sva naletela na eno fancy tetko, ki je nasproti prišla s pohodnimi palicami. Vprašal sem, če sva na poti do cerkvice pa me je nekaj časa brez besed pisano gledala, potem pa rekla, da ja, da bi se dalo priti gor, samo pri neki hiški morava zaviti levo čez poljano v hrib. Huh, okej. Kmalu sva našla hiško, ki je bila v bistvu gostilnica. Mimo je vodil kar konkreten kolovoz, ki je kmalu zavil v hrib. Okej, imava pot gor, ne bo treba kar direktno čez travnik. Malček višje sva srečala gospo, ki je bila oblečena v roza majčko in kiklico. Ko sem jo prvič ošvrknil s pogledom, mi ni bilo povsem jasno, kaj na njej bode v oči. Potem je prišla roza gospa bližje in se jo pozdravil. Gospa je zadovoljno odzdravila z močnim moškim glasom. Ooooookej. Pet minut naprej je mimo prišel en fant, ki se je kar naenkrat obrnil stran od naju in vztrajno gledal v grmovje ob poti dokler nisva prišla mimo. Za njim je pridirjala ena punca, ki je bila vsa razmršana. Je pa veselo odzdravila in nadaljevala pot proti dnu. Očitno so imeli v Begunjskem Institjušnu na odprtem oddelku prosto popoldne...  

Pet minut od cerkvice je sankaška koča. Spredaj imajo razgledno ploščad kjer se je folk grel na toplem soncu. Od tu sva šibala kar naprej proti vrhu. Vmes sva malček zalutala in seveda, da se ne bi slučajno kakorkoli vračala nazaj, sva jo usekala kar direktno na vrh bližnjega hriba. Pobočje je bilo že kar pošteno strmo. Potrebno se je bilo prebiti skozi neprehodno smrekovo goščavo, potem pa narediti še dobrih sto višinskih metrčkov do vrha. Simpl. Mestoma je bilo res veliko napihanega listja in previdnost ni bila odveč. Na vrhu ni bilo kaj veliko sledi o kakih poteh. No GPS je vedel kje sva in sva ga ubogala ter se odpravila na sosednji vrh. 

Tu sva srečala Bobna z ekipo, ki so na vrh pribrcali na kolesih. Dost dobro. Takšna naključna srečanja so res fajn. Pisano gledaš en drugega in lahko sam rečeš: kaj pa ti tukaj...? Fantje so počasi odbajkali proti dolini, midva sva se pocahnila v vpisni knjigi, ker menda se ti kaj hitro pripeti kaka nezgoda, če se na Smokuškem vrhu ne pofočkaš. Potem se je uscalo in bil je čas, da jo ucvreva proti koči. 

V koči je takoj padla gobova juhica, ki pa sva jo tokrat takoj plačala.