Ljubljanski maraton

Prejšnji teden se je na najbolj zimski dan zgodila ne-vem-katera ponovitev tradicionalnega ljubljanskega martona. To je bil tek v katerega priprave sem vložil največ časa letos - tri tedne s tekaškimi dnevi na vsake tri dni. Potrebno je bilo najti čas in še bolj pomembno - voljo. Po kakih treh treningih gre vse skupaj že malček lažje od nog in potem gre motivacija navzgor in naslednjič se lažje odpraviš na lauf.

Potem je prišla nedelja. Nekje proti jutru se ni več slišalo kapljic kako se odbijajo po strehi in v potoku tečejo po žlebovih. Postalo je tiho in to ni pomenilo nič dobrega. Ob sedmih auf in puf: zunaj vse zasneženo, proti tlom so še vedno jadrale snežinke. Huh..

Vržem en uč na arsotovo napoved, drugega pa vremensko postajo. Zunaj dve stopinji. Jajks. Pravijo, da ni slabega vremena le slaba oprema. Stopil sem ven na balkon in se odločil, da sem za letos opravil s tekmovalnimi tekaškimi podvigi. Oprema gor ali dol, pomembno je da uživaš kar počneš in v mrazu in snegu tekat po Rožni dolini ni ravno na mojem spisku užitkarskih dejavnosti. Okej, nimam zgodbice za vnuke, sem pa prihranil nekaj imunskega sistema za nasljednji dan, ko sva pičila proti Pragi.

Pohvale vsem, ki ste tekali po ljubljanskih ulicah. Dobri ste...