Iz Natalesa je ene dve uri do vhoda v park. Po parku gresta načeloma dve ruti. Ena je W. Ta gre po treh dolinah, ki skupaj zgledajo kot črka dvojni W. Za W rabiš štiri, pet dni, če nočeš pretiravat. Druga, O ruta, gre okoli Torresov in vključi tudi celoten W. Zanjo rabiš ene osem dni. Midva greva dvojni W v obratni smeri, to je od zahoda na vzhod.
Vreme v teh krajih je skrajno muhasta pošast. Načeloma dobiš vsak dan porcijo sonca, dežja in vetra. Različne so le količine in tajming. Že prvi večer je pihalo in deževalo, da sva komajda postavila majceni šotorček.
Sledila stadva res lepa, skoraj nič vetrovna dneva, potem pa zadnji dan spet nekaj dežja. Luštna zadeva. Res je malce več za hodit - na najdaljši dan sva hodila 9 ur - vendar je vredno truda. Hoja niti ni toliko problem kot zna biti muhasto vreme, predvsem !zelo! močan veter ter dejstvo, da imaš na sebi še kakih slabih 10 kil ekstra tovora. Šotor, spalke, futr, nekaj cunj za preoblečt.
Spi se po kampih, ki so postavljeni na strateških točkah trekinga. Eni so plačljivi, drugi zastonj. Ti prvi so malce bolj urejeni, zraven dobiš še kako ne prav poceni gostilnico. Za tiste druge skrbi "gorska služba", ki ima vedno vsaj enega rangerja on-the-spot, da je vse pod kontrolo.
Ker sva šla od zahoda proti vzhodu, naju je zadnji dan čakal vzpon na mirador Torres del Paine. Menda se ob sončnem vzhodu stolpi res lepo pobarvajo. Sva že zvečer pripravila vse potrebno za nočni vzpon. Čelki, ruzak s cunjami za preoblečt in budilko. Četrt čez štiri je moja ura prvič zvonila. Damjana jo je utišala. Snooooooooze. No ob petih sva se še enkrat zbudila in ugotovila, da ura sploh nima snooze funkcije temveč se alarm vedno dokončno ugasne. Panika. Treba se je sestaviti in pičiti na vrh, da bova gor še pred sončnim vzhodom.
In sva šla. V hrib. Dobrih 300m višinske je treba narediti najprej po šumi potem pa po skalcah, da prideš do miradorja, kjer je jezerce pod Torresi in seveda trije špičasit vrhovi. No naj bi bili, saj so bili navsezgodaj skoraj povsem zaviti v meglo. Bil je grozen oblačen dan. Sonce je čez pol ure obsijalo steno poleg stolpov v prijetnih toplih barvah. Zatem je luč ugasnila, sonce se je skrilo za oblake in predstave je bilo konec. Malce sva še počakala, da so se meglice vsaj malo razblinile potem pa pičila do kampa. Pospravit tabor in slabih deset kilometrov dol v dolino po rahlem dežju...
Madonca, kake hude slike!!!! V živo mora zgledat, k da sta v eni pravljični deželi! Uživejta!!!!
OdgovoriIzbriši