Torres

Busi v Torres peljejo zjutraj ob 8h ali pa popoldne ob pol treh. Ker se trgovine odprejo šele ob 9h, sva bila primorana počakati na popoldanski bus. Tudi fajn. Ujela sva last call za breakfast. Domači kruh in Bill, ki je z veseljem pekel omlete. Yummy. Potem v trgovino v šoping za stvari za na trek. Futer pa to. Ob dveh greva le še na bankomat po keš, ker sva bila že povsem na nuli.

From Argentina

Pi, pi, pi, daj mi 200.000 pesotov (slabih 300€).
Oink.
Noče. Eeeej. Ok, dej mi 150.000 pesotov.
Oink.
Sej je že prav. Ne maram te.

Grem na drug bankomat.

Pi, pi, pi, daj mi 200.000 pesotov.
Oink.
A? Ne? Tudi ti ne?
Oink. Prekoračen limit ali ni dovolj stredstev na računu.
Hum. Panika. Kaže, da je v račun vzel še včerajšnji dvig keša, ki sva ga že zapravila za hostel, opremo in bus v park..., al kaj?

Greva v banko, bova zamenjala gotovino. Dolge vrste na vseh okencih. Se postaviva v najkrajšo. Čez nekaj časa pride en njihov možak mimo.

Cambio dolares?
Solo hasta uno.
Samo do enih? Ja kakoooo?

Ura je že skoraj dva, greva nazaj v hostel. Tu sem naštimal Jenny, da mi je zmenjala 100 dolarjev, da sva imela za plačat kampe in katamaran v parku. Pa se je le srečni izšlo.