Pot u X

Petek naj bil bil stress-free dan. Pozno popoldne odhod iz Brnika, ni potrebe po kakem bezlanju po avtobanih, cvikanju ali bo kje kak štau ali kako podobno nepredvideno sranje na cesti. Moj rahlo predrzen predlog je celo bil, da jo nekaj po dvanajsti zvizneva iz službe. Damjana se ni povsem strinjala z mojim na pol dopustniškim razpoloženjem. Treba zaključit neko statistiko do konca dneva. Huh, ok, potem jo pičiva ob treh, res najkasneje ob štirih. Flight imava nekaj pred sedmo, potem je dobro da sva okoli petih na Pjutniku. Plan, ki ne more ne uspet.

Ali pač. Petek popoldne. Ura je tri. Večini folka sem že pomahal adijo. Samo, da so oni odhajali, jaz pa sem še vedno ždel v službi. Nekaj je narobe s to sliko ane. Jaz bi moral it in vsi ostali bi morali nesrečni sedeti za mizo. Damn. Damjana je vmes bemtila v službi, kjer je šlo vse narobe. Jaz sem sicer zelo tranquilo, flegmatičen tip človeka, vendar mi je postalo kar vroče potem ko je Damjana nekaj čez štiri poklicala, da je sicer štartala, vendar stoji sredi BTCja v nepregledni gužvi, ki se ne premakne nikamor. Ajoj. Prav nič zabavna situacija. Kako naj v ponedeljek ves skesan v službi razlagam, da sem zamudil avion in da je šel trip v Čile po gobe? Huh. Marsikdo bi bil vesel, ja. Jaz pa v jok in na drevo.

From Chile

No, zadeva se je počasi le začela premikati. Damjani se je uspelo prebiti skozi barikade. Zum zum zum do Špice. Hop v avto, na avtoban in do Brnika. Na cilju sva bila en-dva-tri. Mogoče tudi zato ker sem čvekal celo pot po telefonu oz. ker Damjana tako hitro vozi. Na letališču sva se samo še znebila avta in adios.

From Chile