Sad ga ima, sad ga nema

V Punta Arenasu končno le dočakala let za Puerto Montt. Sedeže ob oknu sva si zagotovila že par dni prej, v oficini Sky Airlinesov v Natalesu. Nekje na pol poti se začnem igrati z Damjaninim prstanom in puf pade nekam dol ob levem boku letala.

Hum.
Em.
Tvoj prstan se je nekam skotalil...

Vtaknem glavo med noge in gledam po tleh kje je rinkica. Nema.
Vstanem, odstranim svoj sedež (ki lahko res odličen floating device in case če pristanemo na vodi), gledam za robom med drobtinami prejšnih potnikov. Nope.
Za med sedežom in bokom letala? Ne.

Em ni tvojega prstana...

Dobim killerski pogled.

Em, em, em,... nekam se je skotalil....

Potem gre Damjana v lov. Na kolena po tleh čekirat kje je obroček. En stric za nama ji je ponujal svojega, ki pa seveda ni bil primeren nadomestek. Nič. Samo noge, nič svetlečega.

Ok, pol ure kasneje še drugi poiskus... Po vseh štirih po hodničku. Folk je gledal pod noge, če bodo kaj videli. Nič. Aaaaaaaa. Potem je bil tam ene štiri pet vrst za nama. Pol aviona je ploskalo, ko ga je spet dobila v roke :)

From Argentina