Teorija: nočni bus do mesta Calama - od 8h zvečer do dvanajstih, potem pa ena ura do San Pedra.
Praksa: prideva nekaj pred osmo na postajo. Avtobusa nikjer. Ponavadi že čakajo na peronih. Okej, whatever. Potem je bila ura že čez osem. Grem do okenca od Pullmana vprašat, če danes še kam gremo. Nekaj momlja, potem pa mi napiše številko avtobusa. Ja, super. Stojiva zunaj na peronih, folk se menja, hodijo na avtobuse in se odpeljejo v temo. Ja, tudi jaz bi rad šel na bus in mal zaspal. Ura pol devetih, četrt do, devet. Folk se je že 5x zamenjal, no razen ene punce u kapuci, ki je čisto mirno stala nedaleč od naju. Če bus zamuja eno uro, a to pomeni, da ga ne bo, al kaj? Nešteto TurBusov je že odpeljalo pa noben Pullman ni prišel. Pišuka a mava napačno firmo?
No potem se primaje en semicama Pullman. Calama. Yes, končno. Bus je bil na srečo na pol prazen, tako da sva oba spala čez štiri sedeže. Jutro. Poldne. Ura dve popoldne. Calama. Končno. Da mal noge pretegneš. Po nove karte za San Pedro. Grem na TurBus. Dost mam Pullmana. Ob treh je bus, se pravi da bova ob štirih na koncu poti. Ja. Itak. Ura je tri avtobusa nikjer. Pišuka, a mava spet napačno firmo? Spet se folk baše na vse živa buse, ki prihajajo. Fucking deja-vu. Evo, spet eno uro kasneje pride bus. Sva sedela čisto spredaj, takoj za šipo od kondukterja (tile busi imajo vsi ločen potniški del od šoferja s stekleno stenco in vrati).
 |
| From Chile |
Kondukter je bil ful zabaven. Nekje na pol poti sem se preselil naprej k el choferju. Smo se režali celo pot do San Pedra. Po 21 urah sva le prišla na cilj.
 |
| From Chile |
 |
| From Chile |
Ni komentarjev:
Objavite komentar