V petek sva šla v sankaški šoping. Pri Kališniku sva piknikirala kako slabo uro. Zdaj vem vse o sankah, gobarjenju, srednjih lesnih šolah in lesnih vijakih. Model nama nikakor ni hotel prodati štirih sank, čeparav jih je imel celo klet. "Vidva kar recita, da jih ni bilo. Vzemita raje tri." Halo? Zakaj? Še vedno mi ni jasno... No pa sva ga le prepričala. Igračka sploh ni tako poceni, vendar dobiš konkreten kos opreme. Široko postavljene smučke, nizko težišče, samo še sneg in hrib.
Takoj naslednji dan je bil čas za test. Potem ko smo od naše ogromne gruče sankačev odšteli vse tiste, ki so šli smučat, tečt, tiste ki se jim ni dalo premakniti in tiste, ki so bili poškodovani, so poleg mene ostali samo še trije zagreti sankači: Ninika, Janko in Žiga. Destinacija Ljubelj. Snega je na kupe, proga odlično zvožena, vzeti si moraš le slabo uro, da priplezaš do prelaza, spiješ kuhano vino in se poženeš mimo vseh tistih prepadov.
Tokrat sicer ni bilo sončka, vendar si tega nihče ni gnal k srcu.
Popoldne smo se premaknili v Kranjsko Goro, kjer smo imeli še nočni spust s proge v Gozdu Martuljku. Vendar ta tudi do kolen ni segla našemu opoldanskemu izletu. Ha!
carji:D hej next time i`m in too
OdgovoriIzbriši