Še enkrat greva spat pa pičiva čez lužo. Kot veleva najina tradicija, spet pakirava zadnji trenutek. Sva pa tokrat obvezni last-minute obisk Borisa in Tine speljala že popoldne ob italjanski hrani v Trzinu. Napredujeva, ane?
Sem imel zadnje dni tako nabasan urnik, da mi sploh ni potegnilo, da že greva na pot. No, danes popoldne se mi je končno začelo dogajati. Adrenalin še vedno dela po vseh teh poteh, ki jih imam za sabo. Vsakič tik pred odhodom začnem stvari in ljudi ob sebi dojemati čisto drugače. Scena izgleda, kot bi jo prvič gledal. Nič ni več samoumevno. Jutri ne bo spet nova kopija včerajšnjega dne. Novi ljudje, poti, jezik, kultura, okolje, barve, vonj, ideje, strah, smeh, sonce, zvezde,...
Itinerarija ni. Bova šla po občutku tja kamor bo pihal veter. Saj to se je vedno izkazalo kot dober pristop. Obvladovanje kaosa s kaosom. Imam pa dva res kratkoročna cilja: iti spat v roku pol ure in si privoščiti eno hladno cervezo v Quitu. Kaj gre tu lahko narobe?
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
uuuživajta!
OdgovoriIzbriši