Vršič solo

Za popoldanski trening sem si tokrat izbral malce večji hrib. Sem delal reklamo za trening par dni prej, vendar nisem nikogar uspel prepričati, da gre zraven. V bistvu se kolesarjenje na Vršič samo sliši samomorilsko. Ima pa solo vzpon svoje čare: boriš se s hribom, kolesom in najtežjim nasprotnikom - samim seboj. Tako ne moreš nikoli zgubiti. Hmm pa zmagati tudi ne?

From Vršič solo

Nazaj je šlo kar hitroooo. Nekje na pol poti sem kaskadersko prehitel dva avtomobila, ki sta se mimo mene pripeljala šele pri Jasni, ko sem bil že parkiran v senci. Ja, Jasna - voda je bila ledeno mrzzzzzla. Samo kak idiot se je sem ter tja vrgel not.

From Vršič solo

Sem pa izredno navdušen nad pozitivno karmo, ki vlada med kolesarji na poti na in z Vršiča. Če odštejem zadrgnene majstre na specialkah, te skoraj vsi, ki šibajo dol vzpodbudno pozdravijo. Sem preiskusil zadevo na parih kolesarkah, ki so se borile s hribom, in zadeva res deluje. Nasmeh.