Cilj je bilo gradiško jezero, Maretov domači poligon.
Mi je bilo že pred treningom kristalno jasno, da bom celo pot sopihal za svojima soigralcema. In res je bilo tako. Smo šli dva kroga okoli jezera, nekaj več kot 8km. Kakšnega hudega hitrostnega rekorda nismo osvojili, nam je pa prijetno pršilo drugo polovico poti.
Strašno hud motivacijski vzvod je, da srečas kakega tekača oz. še bolje tekačico, ki prišiba v nasprotni smeri. Takrat lepo prestaviš iz druge v peto prestavo in vzravnano tečeš mimo. Vmes si vzameš čas, da ji pogledaš v učke, pokimaš in greš s pogledom počasi do superg. Konec koncev so superge le pomemben del tekaške opreme, ane? Potem pa hitro za ovinek kjer mrzlično loviš sapo in se trudiš, da ne bi padel v nezavest.
Danes mi je vseeno malo žal zakaj nismo oddrveli še enega kroga, pa ne zaradi tiste DIFovke, ki je šla na progo tik pred nami, ampak bolj zaradi firbca, kakšen bi bil naš čas na 12km. Itak bi mi bilo žal tudi, če bi tekli 12km, ker potem bi bil ves sesut danes... Pa sej ni nikoli prav, in tako je prav, ane?
Ni komentarjev:
Objavite komentar