Suicidal Tendencies

Zdaj jo mahava dol na jug. Dokler sva se olimpijsko razpolozena :) Greva v Popayan. Menda cudovito belo mesto. Wow... Do tja je samo 12-15 ur voznje z busom, odvisno od tega koga vprasas. Damjana je ze pol dneva cisto zelena od tega dejstva, samo kaj cmo, show must go.

From Colombia

No tale bus na koncu sploh ni bil slab. To je skoraj semi-cama bus. Se najbolj udobno spanje na poti do sedaj :) Ene pol noci smo se vozili dol s centralne kordiljere, potem smo pol noci stali sredi ene sume v koloni - zakaj nimam pojma, mogoce je bila gverilla alpa kaka nesreca (isto kot zjutraj na avtobanu Domzale - Sentjakob - nimas pojma zakaj stojis), v naslednje pol noci pa smo zlezli na naslednji hrib in po ravnem nadaljevali pot do belega mesta. Zjutraj je kot prekleto dezevalo. Prav nesrecno sva stala na postaji in gledala v nebo. Koncno je le malo pojenjal tale dez in hardcore backpackerja sva prisparala en dolar za taxi in udarila pesaka. Napol premocena sva le nasla en hostal. Mama z navijalkami na glavi nama je odprla se vsa zalimana v nedeljo ob 7.30 zjutraj :) Nisem imel jajc vprasat, ce sva jo zbudila. Potem je z nadzvocno hitrostjo pripravila najino sobo. Rabila je le uro in pol, da je preoblekla dve postelji. Tranquilo...