Boarding passi, ki jih ni

V Caracasu so se (koncno :) zacele tezave. Na connection desku seveda ni bilo nikogar iz najine kompanije. Sva se skusala prebiti v international del letalisca, pa nama nadvse vztrajna policaja nista pustila. Potem sva privlekla tipa, ki je delal na salterju Lufthanse, naj jima razlozi, da morava res mino njiju. Malo smo vpili en na drugega, pa ni nic pomagalo.

From Colombia

Poiskusila sva sreco na drugem koncu, kjer je bila spet ena zmedena policajka, ki pa naju je potem le spustila dol.
Zdaj je bilo potrebno dobiti boarding passe, sicer ne bova prisla na noben avion. Seveda najina letalska druzba ni imela nobenega salterja. Hmm... Problem. Potem sva le nasla enega tipa iz Copa Airlines, ki naju je miril, da ni panike, da on ima nekje sprintane najine passe, sam da jih nima pri sebi. Khm? WTF? Cez dve uri ga morava poiskati in jo je to. Jao. Sva sla malo naokoli po letaliscu. Zadeva je kar velika, trgovine so na pol prazne, trgovcev je dvakrat toliko kot strank.... Po dveh urah tipa seveda ni bilo od nikoder. Kasneje sva ga le nasla eno nadstopje nizje. Aaaaa, vidva sta, tule imam vajine passe. Seveda niso bili najini passi... Ok panika... Eni tipi sibajo gor in dol, najin avion se ze boarda, midva pa pisano gledava kaj bo. To so res pravi kavbojci. Koncno je le prisel en tip s celim kupom passov, med katerimi sva bila tudi midva. Juhu, ocitno se bova le resila tele Venezuele.

From Colombia

V Bogoti se je potem se zapletlo z mojim potnim listom, saj so pogruntali, da sem mednarodni terrorist. Model naju je odpeljal do supervisorja, kjer se je se ta ukvarjal z nama. No koncno smo se le zmenili. Obljubil sem da ne bom nicesar raztrelil, kar je bilo dovolj dobro zanj.