Angkor

Utaborila sva se v Siem Riepu. V sobi nama pise, da naj, prosim, ne prinasava v sobo municije in opija, ker se lahko zgodi, da te zalotijo potem pa postane zadeva draga (to si zapomnite, bo pomembno v nadaljevanju).

Za tiste, ki se se niste potikali tu okoli - Siem Reap je izhodisce za ogled Angkorja. Angkor je bil svoje case glavno mesto kmerskega kraljestva in zatorej je tu okoli vse polno templjev. Glavni je vsekakor Angkor Wat, pravijo mu mama vseh templjev, potem pa je tu vse polno drugih, prav tako zanimivih zadev: Bayon - to je tisti s kamnitimi glavami, pa Ta Prohm, ki ga je prerasel gozd (tu so snemali tudi Tomb Raiderja - za tiste, ki upate priznati, da ste ga gledali)...

Ker nama nikakor ni uspelo zrentati motorja, kolesa pa so bila v zelo zelo slabem stanju, sva narentala privat soferja. Ta podjetnik ima se moped in eno kocijo, ki je umetelno pripeta na motocikl.

Vreme nama je bilo zelo naklonjeno, prvi dan je bil ravno po zelo dezevni noci in je bilo sprva fino sveze (za tukajsne razmere se razume), potem pa so se pripeljali oblacki, ki so spretno zakrivali sonce. Danes, se rece drugi dan, sva ze malo bolj gagala na soncu.

Ko sva se vrnila iz ogleda enega od templjev (se pravi da sva splezala gor in ene pol ure sedela v senci) nama je najin sofer povedal, da ga je klical sef najinega guest house-a in da mora nujno govoriti z nama. Uh oh, zadeva so spet postale sumljive:

1. kako sploh ve tale najin sef kdo je najin sofer in od kod mu stevilka

2. kdo sploh je najin sef, saj se nikoli nisva videla nikogar v recepciji (v bistvu se sprasujem, kako sva sploh pristala v tem guest house-u...)

3. upam, da vseskupaj nima kaj opraviti z obvestilom o visoki kazni za municijo in opij, saj ze ves cas nosiva s seboj eno granato iz druge vojne

4. upam, da ni gusthouse pogorel. Imela sva ze toliko spominkov. Pa se moj ruzak je res neprecenliv in zelo prakticen.

Po dveh izredno napetih minutah se je izkazalo, da tip zeli samo izvedeti kdaj se odcekirava, ker ureja neke rezervacije. Ej pa zakaj je bilo potem toliko panike...