V Gvatemalo sva že drugič vstopila po vodi. Tokrat ni bila sladka pač pa slana. Iz Dangrige sva se spustila povsem na jug Beliza, tu našla čolnarja, ki za kar konkreten denar vozi potnike v gvatemalski Livingston. Trip traja pol ure in košta 30 dolarjev. Ameriških, na belizejskih.
Livingston je spet eno bolj zaspanih mestec. Ko pristaneš, greš najprej v en hrib poštemljat passport, da še uradno vstopiš v državo. Tokrat ni bilo treba plačevat žepnine uradnikomin in sva dobila štempiljko kar zastonj. Moram priznati, da sem bil šokiran. Vrnila sva se nazaj v pristan in tam ujela še zadnji čolnič, ki pelje po reki navzgor skozi impresivno sotesko in čez kar konkretno jezero v mestece Fronteras oz. Rio Dulce, kot ga imenujejo kar po reki ob kateri stoji. Mesto je s sosednjim povezano z enim najdaljših mostov v srednji Ameriki. No midva sva prišla do polovice pa se ni zdel tako zelo dolg. Je pa kar visok.
V tem delu je vse polno malih marinic in drugih parkirnih mest za jahte in jadrnice. Ta konec karibov je popularen ker je res lep in ker v času hurikanov nudi izredno dobro zavetje plovilom. Samo mesto ni ravno nek presežek, mnogo bolj kjut so nastanitve ob jezerčku, ki imajo hiške, ki so med seboj povezane z lesenimi mostički in stojijo ob rečnih kanalih, ki se vijejo v notranjost. Nisva imela namena preživeti veliko časa tu, tako da sva ostala kar v mestu plus komarji malček bolj v notranjosti znajo imeti že kake trose plazmodija. Z malarijo se pa res ne bi rad ukvarjal...
V mestu so ravno zaključili s ferio in je bilo vse polno ljudi, pod mostom so ravno podirali zabaviščni park, za cesto pa so na polno prodajali vse od vijakov do zrelih mangov. Vse to pa spremlja gost in težek promet, ki se vije direktno čez mestece.
Livingston je spet eno bolj zaspanih mestec. Ko pristaneš, greš najprej v en hrib poštemljat passport, da še uradno vstopiš v državo. Tokrat ni bilo treba plačevat žepnine uradnikomin in sva dobila štempiljko kar zastonj. Moram priznati, da sem bil šokiran. Vrnila sva se nazaj v pristan in tam ujela še zadnji čolnič, ki pelje po reki navzgor skozi impresivno sotesko in čez kar konkretno jezero v mestece Fronteras oz. Rio Dulce, kot ga imenujejo kar po reki ob kateri stoji. Mesto je s sosednjim povezano z enim najdaljših mostov v srednji Ameriki. No midva sva prišla do polovice pa se ni zdel tako zelo dolg. Je pa kar visok.
V tem delu je vse polno malih marinic in drugih parkirnih mest za jahte in jadrnice. Ta konec karibov je popularen ker je res lep in ker v času hurikanov nudi izredno dobro zavetje plovilom. Samo mesto ni ravno nek presežek, mnogo bolj kjut so nastanitve ob jezerčku, ki imajo hiške, ki so med seboj povezane z lesenimi mostički in stojijo ob rečnih kanalih, ki se vijejo v notranjost. Nisva imela namena preživeti veliko časa tu, tako da sva ostala kar v mestu plus komarji malček bolj v notranjosti znajo imeti že kake trose plazmodija. Z malarijo se pa res ne bi rad ukvarjal...
V mestu so ravno zaključili s ferio in je bilo vse polno ljudi, pod mostom so ravno podirali zabaviščni park, za cesto pa so na polno prodajali vse od vijakov do zrelih mangov. Vse to pa spremlja gost in težek promet, ki se vije direktno čez mestece.
Ni komentarjev:
Objavite komentar