GO!

Že nekaj časa je minilo odkar smo se pripeljali čez mejo v Italijo. Zadaj sem zadovoljno dremal, saj mi ni bilo treba voziti do Benetk. Spredaj je bil šofer Smaili, Damjana pa njegov navigator. Kaj bi lahko sploh šlo narobe?

'ej a smo že mimo Benetk?'
'mislim, da ja, sam ne vidim table, ker je taka megla...'

Wow kaj je zdaj to. Takoj sem bil zbujen. Zunaj res totalna megla, tablo si videl šele, ko si se odpeljal mimo. Autoban je bil povsem nepoznan, zgledalo je kot bi se furali za Treviso.

'kam pa nas vidva peljeta?' sem previdno vprašal.
'ja na letališče, sam ne veva kje točno smo'
'jaj'

Iz megle je najprej prišel en most potem utripajoče rumene luči v levem ovinku. Cestnina. Teto vprašamo, če gremo prav za Marka Pola.

'samo naravnost.'

Smo se potem spraševali, če teta vsem ne reče tega, ker drugam kot samo naravnost na autobanu itak ne moreš it...

V glavnem nekaj malega smo še prevozili, da smo končno prišli do prvih aeropuerto tabel.

Najin šalter je bil že odprt, postavila sva se v vrsto, oddala kramo in rekla gudbaj Smailiju in njegovemu kompanjonu, ki sta bila prostovoljca s častno nalogo, da spravita avto nazaj na domač parking.