Bohinj

Po vikendu na Štajerskem sva se tokrat podala v bolj domače kraje - na Gorenjsko. Kolesi, majico in dvoje hlače sem že v četrtek zvečer nabasal v avto. V petek ob 4h sva bila že na pole pozišnu smer severozahod. Ribčev Laz je bil poln življenja. Ob obali, na jezeru, v zraku, kolesarji, plezalci, klasični turisti, planinci v težkih gojzarjih, japanske bube, inglišmeni in obvezni Nizozemci - pisana zmešanica.

Bohinjčani so kar zviti kar se pobiranja denarja tiče - sploh če želiš avto nekje pustiti za dlje časa. Povsod te čaka parkomat. Pri tem te - skrit za grmovjem - opazuje dežurni redar, ki ti pripopa obvestilo o prekršku še preden si blinknil z očesom. No to pa še ni vse. Vse parkirne prostore so opremili z znaki za prepoved parkiranja kemperjev v nočnih urah in kampiranja. Ok, kam se bova parkirala midva čez noč? Ha pa sva našla za vogalom improvizirano parkirišče na travniku, namenjeno za sobotni triatlon jeklenih. Brez table za kemperje. Brez parkirnine. Bingo.

V soboto zjutraj sem jo s trekom odrinil proti planini Jezero. Bil sem sveto prepričan, da do tja pelje solidna asfaltna cesta. Že v Stari Fužini sem zalutal in se boril z makadamom. Jao, če bo takole naprej se lahko že takoj obrnem nazaj... Najdem asfalt, ki pelje v pravo smer. Hura to je to. Asfalt! Peljem dalje. Puf. Zmanjka asfalta, spet na makadamu. Ja kakooo? Mimo pribremza kolona avtomobilov in me pusti v oblaku prahu. Adejnooo. Nazaj na asfalt- oh ne makadam - končno spet asfalt - saj sem vedel, makadam - asfalt. Potem je tako tudi ostalo vse dokler nisem premagal še zadnjega vzpona (haha noben ni zadnji) in prišel do razcepa med cesto na Vogar in makadamom proti planini Jezero. Ajde pa naj bo še malo makadama. Mimo avtomobilov parkiranih za cesto.

Aja, a ste že kdaj opazili, kako so v hribih bistveno večje gravitacijske sile? Folk vztrajno zatika skale pod kolesa svoji avtomobilov. Ena skala pred levo kolo, druga skala pred desno, u pa še ena za zadnje. Previdnost ni nikoli odveč. Sploh ni pomembno kakšen kos mašinerije vozijo. Če si v hribih parkiral, potem sta dve skalci obvezna oprema. Rad bi videl ta isti folk v mestu. Parkira sredi hriba, zategne ročno in pusti avto v prestavi. Ej kje imaš zdaj tiste skale? Kar je še bolj smešno, je to, da običaj sploh ni vezan na parkiranje na neravnem terenu. Tradicijo je potrebno spoštovati in če si parkiral na ravnem gredo skale pod gume v vsakem primeru. Obred je multinacionalen, saj ga obvladajo ne samo Slovenčki pač pa tudi drugi okoliški narodi. Fascinantno.

Grem torej za planino Jezero. Pot zavije po skalah strmo v hrib. Hum. Gledam garmina, kaj on pravi. Aha, obvoz čez planino Blato. Malce naokrog, a kaže, da se bom ognil prvi strmini. Planina Blato. Verjetno se ji tako reče zaradi tega, ker ko prideš na plano pogledaš okoli sebe in rečeš: o shit, kam sem pa zdaj prišel..? Na prvi pogled zapuščena jasa z nekaj lesenimi hiškami, en zdelan avtomobil gnije ob robu gozda, travnik poln visokega gorskega rastja. No, tudi na drugi pogled je zadeva še vedno povsem zapuščena. Naredim pol kroga, iščem pot, ki jo je obljubljal garmin. Ta si je premislil. Zdaj bi polkrožno zavil in se vrnil po isti poti nazaj. Crap, še garmin se je usral. Ja Blato je čisto primerno ime... Našel sem na pol zaraščeno potko v smeri glavne poti. Sledilo je nekaj potiskanja kolesa skozi goščavo in zopet sem bil na pravi poti.

Dva ovinka kasneje mi je bilo jasno, da planina Jezero pač ni destinacija za kolo. No. Ja. Ne. Nikakor. Če lezeš gor potem si: a) sveto prepričan, da se da priti na vrh, b) totalno zgubljen, c) nor. Na srečo sem bil res zgoden in sem srečal na poti gor le sem in tja kakega pohodnika. Kaj so si mislili, si ne upam ugibati. Od oka bi rekel, da je kakih 200m višinca in kake pol ure do cilja. Trud je poplačan, ko končno pririneš kolo po večinoma kamniti poti, da koče, ki stoji nad zelenim jezercem. Planinci te pogledujejo in predstavljam si da si mislijo sami pri sebi: ker car :)

Za povratek je bilo potrebno na treku narediti par tehničnih prilagoditev. Sedež do konca dol, iz gum spustiti za kak bar lufta, zategniti zajle bremz in preveriti prvi amortizer. Do parkirišča se da odfurati skoraj celo pot. Sam res ne priporočam, če nimaš spustaškega talenta. Huh kaj bi dal za še en feder, flat padala, kramparce in disk bremze... Tudi brez coilaira je šlo. Pribremzal do parkinga zadovoljen kot radio. Če pomislim, da folk poriva kolesa uro in pol na Stol, da se potem na prečki skotali na napačno smer strmine, tole sploh ni bilo švoh. Ajlajk.

Ostale fotke so tule.