Kar je na prvi pogled zgledalo kot množični samomor se je izkazalo za prav simpatično odpravo. Kranjska Gora se popoldne začne potapljati v senco, cesta na Vršič je še toliko prej brez direktnega sonca.
Moram rečt, da je bilo celo lažje splezati gor na Vršič kot sem pričakoval. Tisti grozni klanec ob Mihovem domu sploh ni bil tako zelo strašen, pa tudi mimo tiste razgledne točke z ajdovsko deklico je kar šlo. Na vrhu je bilo potrebno še nekaj malega počakat, da se do cilja prigrize še Mojca. Potem ko stojiš na miru postane kar hladno. Naježena polt, nekaj kar si nisem predstavljal, da bom doživel ta teden.
Potem lagano :) v dolino. Pri 11. ovinku smo že pošteno prebili mejo toplega zraka. Dobrodošlo. Hop na pijačo. Spet zebe. Halo? Zunaj je bilo 20 stopinj. Bi rabil že kak dolg rokav. Z Gregatom sva si na poti proti domu naštimala klimo na gretje.
A je še koga zeblo včeraj?
Ni komentarjev:
Objavite komentar