V Santiago sva prišla le prespat. Že naslednji dan sva jo mahnila v obmorsko mesto Valparaiso. V Santiagu je bilo jasno, na obali pa megleno. Damn.
Mesto je postavljeno v zaliv nad katerim se dviga cel kup strmih hribčkov. Na enem od teh sva si našla hostel. Sva komaj pririnila gor. Imava pa zato ogromno dnevno sobo kjer zvečer prižgejo kamin in postane prav prijetno toplo. To da je mesto ob morju nič ne pripomore k bolj ugodnim temperaturam. Krivo je sonce, ki ga ni.
Prvi občutki v tem res čudnem zaenkrat kar mračnem kraju niso nič kaj spodbudni. Če me vprašaš, zadeva nima ne glave ne repa. Ima pa cel kup grafitov, dvigal, ki peljejo na hribčke, hiše s pisanimi fasadami, psov in pol preveč ljudi.
Naslednji dan je le posijalo sonce in zadeva sedaj izgleda mnogo bolje. Čeprav je še zmeraj malce dodgy.
Ni komentarjev:
Objavite komentar