Ponedeljek. Čas za obračun s hribi. Mendoza polna sonca. To mi je všeč. Sonce je ql. To pomeni nič novega snega po hribih. Okoli 2h popoldne sva se napakirala na bus za Santiago. Menda je kakih šest ur vožnje. Zgleda da bo ena rahlo krajša vožnja torkat. Ja :) Poleg naju se je gor napokal še cel trop enih zabavnih zadetkov. Od malice nama je ostal še en avokado in paradajz, ki sva ga dala v posebej vrečko in gor na poličko poleg ruzakov. Malce naprej od najine krame. Bom potem razložil v čem je trik.
Ok, all set. Zadetki so se posedli in nehali nervirati sprevodnika. Bus je speljal z ene polurno zamudo. Nič posebnega, vse pod kontrolo. Gremo proti planinam. V hrib. Zgleda, da bomo zlezli čez brez problemov. Ja. Nekje na višini 2000m smo nabasali na stoječo kolono šleparjev. Gremo prehitevat, tega je res veliko. Jao to ne more biti dobro. Potem se pred enim ovinkom zbašemo nazaj v kolono. In ostanemo v njej. Dolgo. Kolona se nikamor ne premakne. Kondukter je šel za ovinek pogledat kaj dogaja pa ga tudi ni več nazaj. Črna luknja? Ne, en folk hodi nekaj gor in dol. Sam mi kar stojimo in nič se ne vidi. Pol busa spi. Pol ure mim. Smo na istem mestu. Do prelaza je 50km. Upam, da ne bo treba peš. Še ene pol ure stojimo. Ok, upam, da ne bomo prespali na busu. Dol prihajajo neki busi. Upam, da so prišli iz čilenske strani. Počasi se premaknemo naprej. Za 50 metrov. Ja, juhu. Če gremo tako naprej bova ravno ujela let domov. Še malo, potem pa na nasprotni pas in mimo stoječih kamijonov. Ok, zdaj je blo vse jasno. Malo naprej se je raztreščil en šlepar poln plastenk olja. Folk je z vrečami iz prepada vlekel gor nepoškodovane plastenke in jih zlagal v svoje avte. To so bili avtomobili do strehe polni tega sranja.
Na vrhu je zgledalo kar mrzlo. Tudi malce snega je bilo pot tleh. Ne vem v čem je bil tak problem prejšnje dni. Po mojem snega sploh ne plužijo temveč počakajo da skopni. Pod vrhom prelaza je zdaj tunelček, tako da ni treba toliko plužit (haha) in si en dva tri na čilenski strani. Tukaj se začnejo zabavne stvari.
Avtobus zapelje v eno veliko halo. Vsi dol in v vrsto za izstop iz Argentine. Potem v naslednjo za vhod v Čile. Štemplje imava urejene potem pride na vrsto carina. Ta velike ruzake dol in čez rentgen. Potem so nas razvrstili v dve kolonci. Damjanin ruzak se je zataknil na rengentu. Potem je treba malo zložiti stvari ven in trikrat povedati, da nimaš nobenih živalskih ali rastlinskih produktov. Res ne razumem v čem je panika s tem futrom. En model je imel potem govor naj lepo priznamo kaj vse švercamo, ker če zdaj povemo bo vse ok, če pa najdejo kaj potem ko smo lagali bo pa joj. Potem grejo eni njihovi tipi gor na bus in prinesejo dol najin avokado (em najin?, a sem rekel najin? bil je od nekoga, ki je bil na busu in ni hotel problemov z uniformami. verjetno. ugibam. od enega od tistih zadetkov. ugibam...). Končno je bilo vse ok. Tudi pes ni zavohal ničesar in smo lahko šli.
Do Santiaga je bilo še nenormalno veliko vožnje. Čile je v drugem časovnem pasu kot Argentina in sva morala ure prestaviti naprej še za eno uro. Na postajo smo prišli ravno četrt na enajst. Ker metro vozi le do enajstih sva morala res pohiteti. Modeli so pri ta veliki prtljagi koplicirali na polno. Halo, no saj to ni tombola. Prideva na metro. Najina kartica za metro je bila seveda prazna. Naloživa keš na kartico in šibava dol na perone. Pride vlak. Huh koliko folka za zadnji vlak. Potem Damjana vidi na uri od enega tipa, da kaže skoraj devet. Devet? Kako devet? A ni tukaj ena ura več. Damn. Narobe sva prestavila uro. To sploh ni zadnji vlak. Ahahaha.
Uff, tokrat imata pa res veliko voženj in časa preživetega na busu. Bosta pa veliko videla :).
OdgovoriIzbrišiVlakov ni? Te so ponavadi bolj udobni.
hahaha ta scena z urami mi je znana, raj 2 nazaj kot eno naprej, da ne zamudiš! :)
OdgovoriIzbrišiŠvercer!
OdgovoriIzbrišiAnči: raj 2 (uri) nazaj kot eno naprej, da ne zamudiš!
OdgovoriIzbrišiPa menda ja nisi našo Ančko poslušal in obtičal nekje v Andih, ker si zamudil bus? Anči, ne ga biksat!