Med raziskavo kako se po Islandiji premikati in kje spati sem naletel na idejo mini kemperjev. V večini gre za predelane kangooje oz. druge avtomobile tega razreda, v katerih lahko dva povsem solidno spita. Kar nekaj ponudnikov sem pregledal potem pa se odločil za GoCampers, ker so bili malček cenejši od ostalih in ker se mi je odpadel njihov koncept postelje. Potem sem kaka dva tedna nazaj skeširal tistih 1200 ojrov za avto, ki naj bi ga prevzela v torek opoldne na BSÍ postaji.
Ko sva prišla v Reykjavik, sem jim poslal mail, da bi avto raje prevzel na lokalnem naslovu, namesto na postaji, se mi nihče ni javil na mail. Čudno. Potem sva se v torek namenila proti postaji. Vso kramo sva pustila v flatu, ker sva imela namen se vrniti ponjo z avtom. Narediva krog po mestu in se okoli dvanajstih znajdeva na postaji. Na postaji ni bilo ničesar kar bi spominjalo na mini camper. Mogoče je na drugi strani postaje. Ne tudi tam ni bilo nič. Hum.
Okej, dava jim še pet minut. Potem greva zopet en krog. Spredaj ga ni. Zadaj ga ni. Datum je pravi, lokacija je okej, kje je potem najino avto? Ura je bila že ene dvajset čez. Počasi sem začel razmišljati kam sem že zapisal kontaktno številko teh tipov, da vidim kje je zdaj ta avto. Potem mi začne zvoniti telefon. Islandske cifra. Ja...?
V glavnem najinega avta ni bilo. Bil je razbit in nevozen. So pa bili toliko ustrežljivi, da so nama zrihtali avto pri njihovi konkurenci in ta sva dobila kangooja z imenom Kim, ker ima na boku narisanega tovariša Kim Jong Ila.
Čisto takoj nisva mogla speljati, ker sva morala najprej počakati, da je model do konca očistil avto, potem smo uredili papirje in potem še do vulkanizerja, ki nama je zamenjal vse gume, ker so bile že čisto fuč, potem pa v supermercado po nekaj hrane za na pot in v flat po ostalo kramo in ura je bila pet.
In sva se odpeljala ven iz mesta.
Ko sva prišla v Reykjavik, sem jim poslal mail, da bi avto raje prevzel na lokalnem naslovu, namesto na postaji, se mi nihče ni javil na mail. Čudno. Potem sva se v torek namenila proti postaji. Vso kramo sva pustila v flatu, ker sva imela namen se vrniti ponjo z avtom. Narediva krog po mestu in se okoli dvanajstih znajdeva na postaji. Na postaji ni bilo ničesar kar bi spominjalo na mini camper. Mogoče je na drugi strani postaje. Ne tudi tam ni bilo nič. Hum.
Okej, dava jim še pet minut. Potem greva zopet en krog. Spredaj ga ni. Zadaj ga ni. Datum je pravi, lokacija je okej, kje je potem najino avto? Ura je bila že ene dvajset čez. Počasi sem začel razmišljati kam sem že zapisal kontaktno številko teh tipov, da vidim kje je zdaj ta avto. Potem mi začne zvoniti telefon. Islandske cifra. Ja...?
V glavnem najinega avta ni bilo. Bil je razbit in nevozen. So pa bili toliko ustrežljivi, da so nama zrihtali avto pri njihovi konkurenci in ta sva dobila kangooja z imenom Kim, ker ima na boku narisanega tovariša Kim Jong Ila.
Čisto takoj nisva mogla speljati, ker sva morala najprej počakati, da je model do konca očistil avto, potem smo uredili papirje in potem še do vulkanizerja, ki nama je zamenjal vse gume, ker so bile že čisto fuč, potem pa v supermercado po nekaj hrane za na pot in v flat po ostalo kramo in ura je bila pet.
In sva se odpeljala ven iz mesta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar