Reykjavik je miceno glavno mesto z micenimi pisanimi hiškami. Od večjih gradbenih dosežkov je potrebno omeniti Hallgrímskirjo in pa Harpo. Prvo je betonska cerkev postavljena na hribčku, ki se jo po pričevanju očividcev vidi 20km daleč. Drugo je kulturni hram tipa CD, le da je pročelje povsem v steklu pa tudi ima veliko boljši občutek domačnosti in dobrodošlosti.
Cerkev sva si šla pogledat, res je impozantna, splezala sva, ok, odpeljala sva se z dvigalom, na zvonik od koder so res lepi razgledi.
V Harpi sva bila večkrat predvsem po zaslugi muhastega vremena. Vsake pol ure se je uscalo za 5 minut in če sva bila kje v bližini sva šla vedrit kar v Harpo. Z dežjem drugje kot na rejkjeviškem nisva imela kakih hudih težav. Drugo je z vetrom, ki res ves čas piha. Če ni vetra, potem je nekaj hudo narobe. Toliko na hitro o vremenu.
Še eno dejstvo, ki ga ve vsak, ki ni bil na Islandiji, je resnično in to da so stvari tule gor kar precej drage. Tisoč njihovih kron je dobrih šest evrov. Kava je ene petsto, čaj se začne pri tristo, za šestnajst colsko pico sva dala slabe tri jurje in za zajtrk za zgolj dva. Kaj kmalu pozabiš na tole tisoč proti šest razmerje in pač gledaš na cene skozi njihove oči. Tu je še en trik, ki ti pomaga pri tem in to je da so Islandci narod, ki skoraj ne pozna papirnatega denarja, vse je plastika. Maestro, Visa vse potegne, v večini primerov kar brez pin kode, morda se kje podpišeš na listek to pa je vse. No razen na bencinkah, ki so tudi v veliki večini avtomatizirane, te so bolj izbirčne in sva ravno danes ugotovila, da ne marajo maestro kartic, imajo pa rade viso, a kaj, ko se nikakor ne morem spomniti pin kode in za voljo tega sedaj prenočujeva nekje na severo vzhodu otoka malce ven iz mesta s skoraj praznim tankom in čakava da nama zjutraj odprejo tankštelo.
Cerkev sva si šla pogledat, res je impozantna, splezala sva, ok, odpeljala sva se z dvigalom, na zvonik od koder so res lepi razgledi.
V Harpi sva bila večkrat predvsem po zaslugi muhastega vremena. Vsake pol ure se je uscalo za 5 minut in če sva bila kje v bližini sva šla vedrit kar v Harpo. Z dežjem drugje kot na rejkjeviškem nisva imela kakih hudih težav. Drugo je z vetrom, ki res ves čas piha. Če ni vetra, potem je nekaj hudo narobe. Toliko na hitro o vremenu.
Še eno dejstvo, ki ga ve vsak, ki ni bil na Islandiji, je resnično in to da so stvari tule gor kar precej drage. Tisoč njihovih kron je dobrih šest evrov. Kava je ene petsto, čaj se začne pri tristo, za šestnajst colsko pico sva dala slabe tri jurje in za zajtrk za zgolj dva. Kaj kmalu pozabiš na tole tisoč proti šest razmerje in pač gledaš na cene skozi njihove oči. Tu je še en trik, ki ti pomaga pri tem in to je da so Islandci narod, ki skoraj ne pozna papirnatega denarja, vse je plastika. Maestro, Visa vse potegne, v večini primerov kar brez pin kode, morda se kje podpišeš na listek to pa je vse. No razen na bencinkah, ki so tudi v veliki večini avtomatizirane, te so bolj izbirčne in sva ravno danes ugotovila, da ne marajo maestro kartic, imajo pa rade viso, a kaj, ko se nikakor ne morem spomniti pin kode in za voljo tega sedaj prenočujeva nekje na severo vzhodu otoka malce ven iz mesta s skoraj praznim tankom in čakava da nama zjutraj odprejo tankštelo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar