En od preteklih vikendov, ne ta zdaj zadnji, oni prej, sva piknikirala v Bohinju. Štart že v petek popoldne, na zvečer pa zumzum do parkiriščka pod planino Blato. Do tja pelje privatna cestica, ki jo ob normalnih urah Bohinjci zvesto stražijo in pobirajo po 10€ za cestnino. Ob desetih zvečer je bilo tisto parkirišče nabito polno avtomobilov. Večdnevne ture s tega konca so res neverjetno popularne.
Naslednje jutro sva naredila simpatičen celodnevni krogec: planina Pri jezeru, planina Viševnik, Pršivec in nazaj do Vogarja. Do planine Pri jezeru sem se dve leti nazaj že pripeljal s treking bajkom povsem iz doline. No, peš je veliko lažje, pa tudi v prekršku nisi ker se po TNPju naj ne bi fural z bajkom po planinskih poteh.
Simpatična planina, na hribčku imaš kočo, da se malce spraviš k sebi, potem pa si fit za nov hrib. Na vrhu hriba je potem planina Viševnik. Tam boste zopet našli kjut malo kočo in tisto legendarno markacijo v obliki srčka. Od tu do Pršivca ni nobenih večjih presenečenj. Pogled z vrha je res top, nešteto vrhov brez imen, Vogel prepoznaš po žičnici pa Triglav je nezmotljiv, ostalo pa je že bolj stvar ugibanj in trenutnega navdiha.
Spust iz Pršivca proti Vogarju ni za vrtoglave, saj potka na vršnem delu vijuga povsem po robu prepada. Ko se enkrat spustiš za nekih 300m, te do sirovih štrukljev v Kosijevem domu ločita le še dva kilometra malce dosadne potke. Naju je tu nekje ujel en droben dež.
Na večer se je še enkrat uscalo in namalala se je res lep mavrica. Sva imela namen prespati na najinem standardnem zastonjkarskem placu pa se je izkazalo, da je nekdo tam parkiral prikolico. Bohinjci imajo organizrano geštapo redarsko službo, ki folk, ki se šverca podi proti kempu. Sedela sva na verandi ene od kavarn in gledala kako se redarji furajo gor in dol. Na koncu sva se šla raje parkirat v Bohinjsko Bistrico, kjer imaš mir.
Naslednje jutro sva naredila simpatičen celodnevni krogec: planina Pri jezeru, planina Viševnik, Pršivec in nazaj do Vogarja. Do planine Pri jezeru sem se dve leti nazaj že pripeljal s treking bajkom povsem iz doline. No, peš je veliko lažje, pa tudi v prekršku nisi ker se po TNPju naj ne bi fural z bajkom po planinskih poteh.
Simpatična planina, na hribčku imaš kočo, da se malce spraviš k sebi, potem pa si fit za nov hrib. Na vrhu hriba je potem planina Viševnik. Tam boste zopet našli kjut malo kočo in tisto legendarno markacijo v obliki srčka. Od tu do Pršivca ni nobenih večjih presenečenj. Pogled z vrha je res top, nešteto vrhov brez imen, Vogel prepoznaš po žičnici pa Triglav je nezmotljiv, ostalo pa je že bolj stvar ugibanj in trenutnega navdiha.
Spust iz Pršivca proti Vogarju ni za vrtoglave, saj potka na vršnem delu vijuga povsem po robu prepada. Ko se enkrat spustiš za nekih 300m, te do sirovih štrukljev v Kosijevem domu ločita le še dva kilometra malce dosadne potke. Naju je tu nekje ujel en droben dež.
Na večer se je še enkrat uscalo in namalala se je res lep mavrica. Sva imela namen prespati na najinem standardnem zastonjkarskem placu pa se je izkazalo, da je nekdo tam parkiral prikolico. Bohinjci imajo organizrano geštapo redarsko službo, ki folk, ki se šverca podi proti kempu. Sedela sva na verandi ene od kavarn in gledala kako se redarji furajo gor in dol. Na koncu sva se šla raje parkirat v Bohinjsko Bistrico, kjer imaš mir.
Ni komentarjev:
Objavite komentar