Zajtrk

Sem povsem večerni tip človeka, kateremu jutra niso ravno napisana na kožo. Sploh tista od ponedeljka do petka. Za zajtrk takoj porabiš petnajst minut. Četrt ure, ki jo lahko mnogo bolj koristno porabiš v topli postelji pokrit čez glavo.

Seveda ne gre zanemariti silne pomembnosti zajtrka, zato sem ga po sili razmer pač prestavil v pisarno v službi. Izkaže se, da rešitev sploh ni slaba. Že od nekdaj jem müslije z obvezno mrzlim mlekom in sadjem. Terminsko sem event uskladil z jutranjim prebiranjem mailov, ki so od prejšnjega popoldneva naprej nekako zašli v moj inbox. Kar se izkaže kot blagodejno za okolico je to, da se s polnimi usti otrobov ne moreš glasno razburjati nad vsebino mailov, kvečjemu zatakne se ti lahko kak grižljaj.

Ne prav dolgo nazaj sem začel pražiti svoj müsli. V tistega, ki ga kupiš na polici svojega favorite xyz marketa, so mi nenehno podtikali bombice v obliki malih belih pahuljic, ki se v stiku z vodo napihnejo in potem nesrečno gledaš stiropor, ki plava po gladini in mu nikakor ne moreš uiti. Za domači müsli rabiš točno 18 minut, od katerih se zadeva lahko sama nase pazi ene polovico tega časa. Sem še vedno pri osnovnem receptu, izvedenki b: kosmiči, oreški, kokosovo olje, nekaj medu, pečka na 180 in 15 minut praženja z občasnim mešanjem. Zmaga.