Pet ali šest

Zvečer sem naredil cel elaborat kako priti iz Colomba v mestece na jugu, ki se kliče Galle. Galle se po pričakovanjih izgovori g-o-u-l, kot Čarls de Gaul. In ne ni g-e-e-e-i-l-j. Ker če rečeš g-e-e-e-i-l-j potem te nihče ne razume kaj bi rad povedal. No v glavnem, na jug vodi ena železnica, ena jadranska magistrska in en super moderen autobahn.

Magistralka je takoj odpadla ker je promet obupen po njej, autobahn busi startajo nekje na obronkih mesta, s tem da busa ni mogoče rezervirati v mestu, tako da bi tja hodil bolj na blef. In potem ostane vlak. Vlak je qul ane.

Zjutraj sva po prstih zapustila hostel, na prvem ovinku ob živce spravila tuktuk šoferja in potem našla enega z boljšimi pogajalskimi sposobnostmi. Hop noter, oziroma, dej pejt ti najprej noter, pol prim moj ruzak, pa grem jest okol pa mi idej pol tisti ruzak med noge pa dam jest ta malega povrh, no saj -hop-, in na železniško postajo. Rahlo okajena - da ne bo pomote - od izpušnih plinov - sva se znašla pred tisto postajo. Kolonialna zgradba, nekoč je res morala zgledati veličastno. Blagajne so bile razporejene v pol krogu v avli postaje. Oštevilčene in s tablami verjetno da mest. Nič jasno. Greva do tiste na sredini.
-Rada bi šla u g-e-e-e-i-l-j.
-A?
- v g-e-e-e-i-l-j.
- Kam?
- aja, u g-o-u-l
- aha, v g-o-u-l... kateri razred pa?
- drugi (se vedel, da sta le drugi in tretji)
- veš prvega ni.
- vem, daj mi drugega.
Pogleda na uro in se prestopi...
- samo, vlak gre šele čez tri četrt ure.
- ja vem.
- ok, potem pa pojdi na prvo blagajno, tam prodajajo karte za Galle.

...s karto v roki sva prišla do zelo pomembnega možaka, ki ti jih prelukjna še preden prideš do perona.
- peron pet ali šest.
- koliko? šest? (se mi je za hip zazdelo, da je rekel pet ali šest...
- pet ali šest.
- okej.

In sva šla do perona pet ali šest. Seveda nikjer nobene table kateri vlak prihaja, kdaj in kam gre. No to tudi ni toliko problem, saj veva, da greva iz perona pet.... no ali pa šest... Potem sva se pogovarjala z eno tetko, ki je folk podila v čakalnico. Tudi ta ni vedela na kateri tir prihaja najin vlak, je pa vedela, pa pride čez uno uro ker ima bojda zamudo.

Do najine ure odhoda sva uspela nekaj malega pojesti in v kantini na peronu kupit še nekaj malega za na vlak. Vlaki so v tem času vztrajno prihajali na peron pet ali šest. Večina jih je imela potnike obešene na vratih vagona, čeprav uradno-formalno to sploh ni dovoljeno.

Ker je vse kazalo, da bova zgrešila najin vlak, ne da sploh vedela za to, sva šla vprašat kondukterje, ki so se grupirali na začetku perona. Ja, ja pride čez 5 minut na peron pet... ali šest. Če bi dobil evro za vsakič, ko sem tole slišal... Na drugi strani sva v pisarni našla fanta, ki je napovedoval prihode vlakov na peron. Ja pride na šest, sam ima petnajst minut zamude. Tisti vlak je potem prišel čez tri minute in na njem je bilo nabiti ljudi. Na srečo jih je res veliko šlo dol. Na nesrečo kljub temu ni bilo nikjer nič za sedet. Crap, ne bova zdaj stala dve uri in pol... Potem me pocuka en stric, ki je sedel ob oknu, vstane in se začne umikati.
- Tule je frej. Grem dol na naslednji postaji.
- A? Stric, vi se kar usedite, itak potrebujeva dva sedeža...

Potem vstane še njegov sosed.
- tudi jaz grem dol.

In sva prišla do svojih dveh skajastih sedežev kamor sva popala naslednje tri ure, ko smo dirjali ob morju dol na jug...