V ponedeljek po srednje ameriškem času sva potem zvečer le dočakala vrnitev nazaj na letališče. Hecno. Nisem imel ravno občutka, da bomo kam odšli. Teta na check-in counterju nama je zagotovila, da bodo njihovi uredili tudi najin connecting flight naprej za Benetke, da dobiva boardnig passe že na terminalu, kjer bomo pristali in da je vse pod kontrolo.
- Kdaj pa odletimo?
- Ob desetih.
- In pridemo v Madrid?
- Okoli pol šestih.
Slišalo se je okej. Tako bova ujela zadnji polet za Benetke. To je gut. Čeprav mi ni bilo povsem jasno kako je teta prišla do številke pol šestih. Slišalo se je dobro zato nisem šel še enkrat računat.
Na letališče so nas zvozili tja okoli devetih. Potem je bila ura 10 zvečer. S terminala poleg našega se je lepo videlo letalo in vse tiste male pajacke v odsevnih oblekah, ki so postopali naokoli in počeli nič. Ura enajst. Situacija se ni bistveno spremenila. Pajacki so bili še vedno pri letalu z rokami v žepih. Čez kakih 15' se je začelo počasi dogajati. Boarding letala. Najprej tisti z vrstami 25 in več potem tisti nekje na sredini in še oni na prvih sedežih.
Ka krovu sem vprašal stevarda koliko ur rabimo do Marida.
- Ene 11, uro do Salvadorja, ura postanka potem pa 9ur čez lužo.
Huh, tole se ne bo izšlo...
- Kdaj pa pridemo potem..?
- Ob pol osmih, osmih zvečer.
Crap to zamudiva najin odhodni let... Ne no, ne že spet...
Pristali smo točno 15 minut preden je odletel najin avion za Benetke. Na koncu terminala, na transfer šalterju so nas že čakale karte za jutri in voučer za hotel. Sva poiskusila spremeniti najino destinacijo na Dunaj, pa ni šlo. Bil je en let čez pol ure, a je bil že zaprt.
Prtljaga je zopet ostala nekje v drobovju letališča, a sva se odločila, da ne bova še tretji dan v istih cunjah in sva jo šla iskat. Postopek poznava že od enega leta poprej. Greš v dvorano s tekočimi traki s prtljago, najdeš šalter in poveš kaj hočeš. Tetka tam je razumela najin zajeb in je bila sila prijazna. Dal sem ji listek od prtljage in začela je kuckati po računalniku. Potem je nekam klicala pa se ni nihče oglasil. Potem je še malo kuckala in zaskrbljeno pogledala gor.
- A so vam povedali, da vaše prtljage ni tukaj?
- Kako prosim?
- Ni je v sistemu...
- Sicer smo ravnokar prišli, s tistim letom, ki je zamujal za en dan...
- Pa ste šli z istim letalom ali z drugim..?
-Ja istim...
Potem je zopet kuckala, priklicala nekoga a ni bilo nič bolje. Najine krame ni bilo v sistemu. Kdo ve kje se zdaj valja moj ruzak...
- Dajmo še malo počakat.
Potem smo malo počakali. Končno se je pojavil en kos prtljage. Potem dolgo nič in končno še en. Teta je naročila, da ju pošljejo v prevzem.
Kar nekaj časa sva se zabavala z opazovanjem neskončnega traku, ki se je v nedogled vrtel s tistimi tremi kovčki, ki jih nihče ni hotel imeti. Potem se pripelje mali ruzak in za tem še veliki.
Našla sva busek in se vsa nesrečna odpeljala v hotel.
- Kdaj pa odletimo?
- Ob desetih.
- In pridemo v Madrid?
- Okoli pol šestih.
Slišalo se je okej. Tako bova ujela zadnji polet za Benetke. To je gut. Čeprav mi ni bilo povsem jasno kako je teta prišla do številke pol šestih. Slišalo se je dobro zato nisem šel še enkrat računat.
Na letališče so nas zvozili tja okoli devetih. Potem je bila ura 10 zvečer. S terminala poleg našega se je lepo videlo letalo in vse tiste male pajacke v odsevnih oblekah, ki so postopali naokoli in počeli nič. Ura enajst. Situacija se ni bistveno spremenila. Pajacki so bili še vedno pri letalu z rokami v žepih. Čez kakih 15' se je začelo počasi dogajati. Boarding letala. Najprej tisti z vrstami 25 in več potem tisti nekje na sredini in še oni na prvih sedežih.
Ka krovu sem vprašal stevarda koliko ur rabimo do Marida.
- Ene 11, uro do Salvadorja, ura postanka potem pa 9ur čez lužo.
Huh, tole se ne bo izšlo...
- Kdaj pa pridemo potem..?
- Ob pol osmih, osmih zvečer.
Crap to zamudiva najin odhodni let... Ne no, ne že spet...
Pristali smo točno 15 minut preden je odletel najin avion za Benetke. Na koncu terminala, na transfer šalterju so nas že čakale karte za jutri in voučer za hotel. Sva poiskusila spremeniti najino destinacijo na Dunaj, pa ni šlo. Bil je en let čez pol ure, a je bil že zaprt.
Prtljaga je zopet ostala nekje v drobovju letališča, a sva se odločila, da ne bova še tretji dan v istih cunjah in sva jo šla iskat. Postopek poznava že od enega leta poprej. Greš v dvorano s tekočimi traki s prtljago, najdeš šalter in poveš kaj hočeš. Tetka tam je razumela najin zajeb in je bila sila prijazna. Dal sem ji listek od prtljage in začela je kuckati po računalniku. Potem je nekam klicala pa se ni nihče oglasil. Potem je še malo kuckala in zaskrbljeno pogledala gor.
- A so vam povedali, da vaše prtljage ni tukaj?
- Kako prosim?
- Ni je v sistemu...
- Sicer smo ravnokar prišli, s tistim letom, ki je zamujal za en dan...
- Pa ste šli z istim letalom ali z drugim..?
-Ja istim...
Potem je zopet kuckala, priklicala nekoga a ni bilo nič bolje. Najine krame ni bilo v sistemu. Kdo ve kje se zdaj valja moj ruzak...
- Dajmo še malo počakat.
Potem smo malo počakali. Končno se je pojavil en kos prtljage. Potem dolgo nič in končno še en. Teta je naročila, da ju pošljejo v prevzem.
Kar nekaj časa sva se zabavala z opazovanjem neskončnega traku, ki se je v nedogled vrtel s tistimi tremi kovčki, ki jih nihče ni hotel imeti. Potem se pripelje mali ruzak in za tem še veliki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar