V seveni del Gvatemale - v mestece Flores - sva prišla iz mehiškega kraja Palenque. Mogoče koga to spomni na kako majevsko mesto, če ne, nič hudega, bom dal par fotk gor. Kasneje. Zdaj moramo priti v Gvatemalo.
Iz Palenqueja vodi v Gvatemalo ena bolj zabačenih poti. Kako zadeva zgleda: kupiš karto za air con kombi, čoln in avtobus za nekih 20 eurov, vstaneš ob pol 6h zjutrej in se postaviš za cesto, da te poberejo...
Ker nisva imela namena zamuditi najinega air con kombija, sva bila za cesto že 10 minut prej. Seveda ob 6h ni bilo nobenega kombija mim. Gor in dol so se le vozili 'kolektivoti', ki so vozili prve delavčke v arheološki park. Tudi 15 čez sva bila še vedno za cesto. Zdaj se je že resno danilo. Pol sedmih. Nič. Sam pri sebi sem si rekel, da do pol bi pa že moral kdo pricapljati mim, pa nič. Petnajst če pol. Nič. Hum... Zdj je bilo že povsem svetlo. Potem slabih 10 minut do 7h se je končno pripeljat tisti kombi.
Damjana je šoferja vprašala, če ve koliko je ura, pa je potem nekaj začel razlagati kako so morali avto zamenjati pa potem še priti po naju, ki nisva bila v mestu... Ja, ja...
Dobri dve uri smo potrebovali, da smo prišli do konca ceste. Nič kaj prijetna vožnja. Ležečih policajev je neskončno mnogo in vsi so taki, da se je pred njim potrebno skoraj povsem ustaviti.
Ja zadeva se je končala ob reki. Prav veliko nas ni bilo. Ene tri različne kompanije so pripeljale folk do čolnov. Tam ti šofer pomaha adios in dre domov, ti pa se s čolničem fuaš ene 20 minut po rekiin gruntaš kaj te čaka na drugi strani.
Blaten breg in en sam prašen avtobus. En možakar nam je dal imigracijske listke. Te imajo vsi prav radi, čeprav ne vem v čem je fora. Prepisovat na listek kdo si, kdaj si rojen in številko potnega lista... ne štekam. Itak ti vsakič preskenirajo potni list...
Ko so bili listki izpolnjeni hop na mali prašni busek. Kar vsi. Šofer ni nič štel, samo odpeljali smo se po suhem makadamu do prve vasice, kjer so doma uradniki. Gvatemalci ti pri vstopu v državo poberejo še malček napitnine. Računa seveda ne dobiš, tudi kregati se menda ne splača, ker ne prideš nikamor. Okej, naj ima tiste 4 eure...
Zdaj pa za dve uri po makadamu mimo malih vasic. Bilo je noro vroče. Ko smo enkrat prišli na asfalt, je bilo malček bolje. Seveda je sledil postanek na prvi bencinski črpalki, da so umili hladilnik avtobuska. Rjava voda je v potokih tekla v jarek. Mi pa hop na sladoled :)
Tu nekje sem počasi zgubil občutek za čas... Uro je še premaknit nazaj, pa še kar nekaj vožnje je ostalo do mesteca Flores...
Ni komentarjev:
Objavite komentar